Preobrazba Jokl levo, Marko desno

Najprej, naj se ve, da – razen po sili razmer – nisem jamar in tudi nikoli ne bom. Je nekaj tistega mogoče iz slavne platonove votline ali pa iz neke moje jamarske solo avanture, kar me zadržuje od tega. Mogoče pa mi preprosto ne paše, da bi lazil po temnih, vlažnih, blatnih majhnih prostorih. Vsekakor, da grem tudi v jame: ampak tja, kjer ni blata in se ni treba kot nekakšen črv prebijati od točke do točke. Skratka sem pri tistih, ki smo prilezli iz votline in z vso radostjo gledamo neposredno v Sonce, ne da bi premišljevali o tem, kako bi se spet splazili v kakršnokoli luknjo – ne paše mi vlaga, tema, utesnjenost in blato.

kažipot

No v soboto je bil odhod, za nas ljubitelje sonca že nekoliko pozen, vendar pa smo kljub temu predčasno po bližnjici čez Otalež (vmes sva s kameradom Maretom izvedla še žgalno daritev (ne osemenjena devica iz rastlinske veje, na kateri so naši možgani) prispeli v Bovec (fenomenalne ceste res za pohvalit). Nakar smo se potem par ur nabirali na kup – če si jamar ti je za svetlobo popolnoma vseeno, da le imaš neko svetilko navezano okrog vratu.

Jamarji

Ko se nam je končno uspelo nabrati (še preden talajo alkohol), se je akcija uradno začela. Kar se mene tiče, je bilo moje poslanstvo, da odpeljem Joklovega golfa nazaj v Žiri in da prinesem še par čevljev in par palic. Skratka, nič zapletenega, zato sem si vzel čas in naredil par posnetkov prečudovite okolice vključno s tišino.

Je pa res, da me je vse tisto postopanje po Bovcu nekoliko užejilo in da sem morda že v štartu popil kakšen požirek nekega zvarka preveč, kar je imelo za posledico, da sem pogumno iz ruzaka vrgel samo gamaše in si naložil še spodobno termovko s čajem, kar sicer na vzponu niti ni predstavljalo nekih pretiranih ovir, dokler nisem prišel do snega, kjer sem se udiral najgloblje (moje dolge gate, za katere se mi je zdelo, da sem jih preplačal, so vredne svoje teže v suhem zlatu). Na sestopu pa sem pobral še  Joklove čevlje in dvoje palice, kar je v skupnem seštevku pomenilo, da sem padel med težkokategornike s približno 110 kilogrami skupne teže. Biti težkokategornik pa je morda v ringu z lahkokategorniki prednost, kar pa na snegu pomeni manj kot nič.

Neuradna teža z nahrbtnikom (z brez je na koncu galerije)

Ko se vdreš do pasu ti ne preostane drugega, kot da daš nahrbtnik s sebe, ga postaviš na sneg in po vseh štirih poskušaš napredovati. Vmes pa sem rahlo preklinjal, zakaj hudiča nisem vzel gamaš in zakaj  še nimam krpelj. Reševale pa so me dolge gate, ki vlagi nekako niso pustile do človekovega največjega organa.

No ja, na koncu sem zmagal tudi to in se z rahlo povešenim nosom, ker nisem bil na Kaninu, odpravil do avta kjer me je nekoliko nižje pričakal še čudovit pogled na Svinjak in Krn ter se prepustil užitku vožnje po 130 kilometrih ceste, dokler si vmes nisem vzel premora za en VBŠ v Sovodenjskem Bufetu.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Slike, ki jih v galeriji ni so na voljo pod določenimi pogoji. €

Cesta v starih Žireh ob štirih zjutraj:

Takole je bilo videti stanje v sarih žireh ob štirih zjutraj

V tem času se je vse skupaj že dodobra odteklo. Za koliko se je znižal vodostaj Sore, se lepo vidi pod mostom v stare Žiri, kjer se je v teh dneh pričenjala nekakšna obnova:

Razgled pod starožirovskim mostom - voda je segala približno do višine jaška na drugi strani

Za dober meter in pol pa je v tem času upadla tudi Račeva:

Račeva - največji pritok Sore v centru Žirov

Pravzaprav je porečje Sore v Žireh lepo regulirano – tisti, ki pravijo, da preveč se očitno krepko motijo, čeprav se je na nekaterih mestih zlila čez, je večinoma zdržala. Večino hiš je zalilo predvsem v kletne prostore in predvsem zaradi raznih pritokov, ki so še vedno preecej neurejeni.

narasli pritoki razni (na dilah in stebrih kozolca je viden najvišji nivo)

Lahko rečem samo, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli, če bodo padavine enako močne kot danes zjutraj ali če  bi se še dodatno okrepile, se nam lahko zgodi kaj takšnega videli tudi v barvah:

Poplave v Žireh leta 1926

Če je verjeti ljudem, naj bi bile tokrat v Žireh najhujše poplave po 84 letih…

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

1234►

Za skupinsko sliko se nas je zbralo približno toliko:

Vse skupaj je je bilo videti takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

1234...171819►

In še nekaj video utrinkov:

Muzičarji:

Taoranžni menda

Pa še nočna tekma s sodi:

A sploh kdove, kdo je zmagau?

kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Za resen lov sem bil vsekakor precej pozen, saj sem se odpravil šele malo pred osmo – zadeva je bila mišljena bolj v smislu testiranja opreme, vse se je začelo z nekim detlom, saj se mi je v stilu pravega foto gverilca zdelo, da so morda ptice tisti pravi objekt, na katerem bi lahko lahko uril svoje foto veščine: so dovolj plašne, tako da predstavljajo določen izziv pa še lepe so.

Prvo kanjo sem zagledal precej hitro, nato pa se mi je ena od njih nastavila neposredno na doseg roke (z lokom in puščico v roki bi jo z lahkoto spravil ob kakšno pero):

kanja

Na koncu pa so so mi v oči skočili še štrleči zajčji uhlji tako, da sem lahko v stilu Vinetuja izkoristil še veščino zalezovanja in (foto)ujel zajca, ki bi lahko razveselil celo družino:

zajec

Skratka z lovom je tako, kot je učil don Juan: nepredvidljivost in osredotočenost na vse sta ključni. In seveda neslišnost ter nevidnost. Za lovca je dovolj, da pozna svoj plen…

Na lov sem se podal s Canonom PowerShot SX20, ki sem ga nekoliko nadgradil (CHDK – Canon Hack Development Kit), tako da mi omogoča tudi surove posnetke in še nekaj drugih dobrot…

Celoten lov je bil videti približno takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

mojster Karel Žgavec

Karel Žgavec se je po 49 letih ponovno lotil praktično že pozabljenega opravila, ki je je bilo nekoč del vsakdanjosti – lotil se je postavljanja apnenice: se pravi peči, v kateri se žge kamenje, dokler ne nastane živo apno, ki se nato pogasi in se uporablja za različne namene.

O uporabnosti gašenega apna nam priča že preprosto dejstvo, da včasih skoraj ni bilo omembe vredne domačije, kjer ne bi poleg hiše bila tudi apnena jama oziroma apnica.

Njegov namen je bil predvsem ta, da pokaže svojim potomcem, kako se to dela in kako zelo težavno je to opravilo, kar je mogoče sklepati že iz tega, da danes tega ne počne skoraj nihče več – za razliko od kuhanja oglja, kjer je glavno delo predvsem nabiranje drva in postavljanje kope, čemer nato sledi samo še skrb, da se vse skupaj ne bi vnelo, je tukaj potrebno v peč skrbno nalagati na približno 5 minut, vse skupaj pa traja do 10 dni. Približni izračun pa pokaže, da bi pod tržnimi pogoji v vsem tem času s proizvodnjo gašenega apna zaslužili 1 cent na uro. V vsem tem času pa se za žganje 7 kubičnih metrov kamenja porabi 25 prostorninskih metrov lesa. Pri delu pa je sodelovalo vseh 17 članov družine.

Takole je bil videti prvi vzorec gašenega apna (po 8 dneh žganja):

Prvi vzorec gašenega apna

Tehnično kemično strokovno je razlaga proizvajanja gašenega apna videti takole:

Tehnična obrazložitev postopkov

Celoten postopek postavljanja apnenice pa je v nekaj minutah Karel radovednemu novinarju opisal takole:

Zanimivo pri vsem skupaj je, da Filip Šemrov niti ni deloval izgubljeno, zato imam na sumu nadobudne lektorice na nacionalnem radiu, da so apnenico spremenile v apnico – škoda, če bi pogledali v SSKJ, ki jim morda bilo jasno, da je eno peč za žganje apna, nekaj drugega pa jama, v kateri se apno gasi in skladišči…

Pogled v notranjost peči, kjer je temperatura okrog 1200 stopinj celzija:

Notranjost apnenice

Na obrobju je bila namerjena temperatura 960 stopinj celzija, vrh apnenice, kjer se že prikazujejo kosi žganega apna pa je bil videti takole:

Vrh apnenice, kjer se že prikazujejo prvi kosi žganega apna

Tisti beli kosi – to ni pepel…

Kako hitro gre poraba lesa pa se lepo vidi iz slik ob prihodu, ko je bil kup videti tak:

Kup lesa ob našem prihodu

Tako pa je bilo prizorišče videti čez dobri dve uri nekaj minut pred našim odhodom:

A smo slučajno govorili o kakšnem kupu?

Prizorišče čez slabe tri ure

Apnico so ugasnili (pravzaprav nehali kuriti) v nedeljo, sedaj pa se najbrž še ohlaja.

Še več slik si lahko pogledate v galeriji – tisti teleskopi na koncu niso naključje – na istem hribu je namreč tudi slovenski najslavnejši astronomski observatorij…
(Canon PowerShot SX 20 IS)

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

Pek, Artur pa Mesar

Ni bla lahka, čeprav smo začeli priprave že na Bongotovmu vikendu. Tokrat naju je na primorsko z Mesarjem zapeljala Tinca – akcije so ble res kr hude, da ne rečem resne. Najprej seveda konjeniške tekme, nato pa še praznik košnje z Martinom Krpanom in Jasno Kuljaj. Mnogo konj, še več poštenih deklet na koncu pa še Artur Štern v Ledinah…

Vse skupaj pa je bilo videti približno tako (ToshibaCamileo S20):

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12345►

Vse skupaj (predvsem pohod) je bilo videti približno nekako takole (ToshibaCamileo S20):

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

Nekaj več slik iz prizorišča samega pa bo menda prispeval tudi Martin.

Skupni pristop

Že sam naslov pobude “Očistimo Slovenijo v enem dnevu” je bil preveč navdihujoč, da se je ne bi tako ali drugače udeležili – in tudi, če smo morda res počistili vse smeti, je drugega materiala še vsaj za par akcij. Tokrat smo delovali pod zastavo SCL in čeprav je sprva kazalo, da se bomo preprosto pridružili raznim društvom, ki so sodelovala v tej akciji, smo na koncu dobili kar svoj rajon v Ravnah.

Z iskanjem odlagališč ni bilo nobenega problema, saj je terene obdelal že Žvižg, ki je Martinu samo še izročil karto.

Pravzaprav so stvari tekle precej gladko (da ni bilo prehudega trpljenja ali dehidracije, je lepo poskrbel Mesar) in stanje je bilo presenetljivo očiščeno, tako je najprej kazalo, da niti ne bomo imeli preveč dela – dokler se nismo ustavili še pri zadnjem kupu, ki bi bil najbrž čez par sto let prava poslastica za kakšne arheologe. No ja, tudi tega smo razbrskali, pri čemer smo imeli tudi motorizirano podporo domorodnih lastnikov kupa. Človek bi na koncu po kavici ali pri golažu lahko celo rekel, da je bilo prav zabavno.

Še Žvižgovo sporočilo:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Skratka, naj govorijo še slike:

(foto by Mauh)

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Ekipa (pričakujočih) izbranih pred Koširjevo domačijo:

Ekipa gošavska pred vrati kmetije pri Koširjevih (foto Mauh)

Zemljevid poti skupaj z reliefom (kliknite za povečavo):

Zemljevid poti

Dolžina poti znaša 38 kilometrov, čas pohoda pa je ocenjen na 10 ur. Skupna premerjena višinska razlika je okrog 2500 metrov od tega približno 1500 metrov navzgor.

Zbirno mesto in začetek poti je bil na kmetiji Košir na Pasjni ravni, kjer so pobirali prijavnino (10€), za kar je vsak nov uedleženec dobil zemljevid poti, izkaznico in bon. V prijavnino pa so bile vštete tudi skoraj neomejene količine čaja, ki jih je lahko vsak popil ob poti, kjer so ga stregli.

SCL na snegu - Snih Ciu lit: pogosto videni prizor ob stezi (foto Mauh)

Po štartu je najprej sledil blag dvig nato pa precej strm spust v Zminec, od koder smo se nato začeli dvigovati proti Breznici pod Ljubnikom (kar se mene tiče, najbolj naporen del poti – kar lahko v največji meri pripišem kar samemu sebi in svoji neuhojenosti: duh je močan, le meso je šibko), kjer je sledil prvi postanek s čajem. Od tu pa smo se začeli spuščati v naslednjo dolino na čaj v Praprotno in nato še čez Selško Soro in v Ševlje, od tam pa je sledil  najbrž najbolj strm vzpon na Zabrekve, kjer smo se spet lahko podkrepili s čajem in se spraševali, kdaj bomo končno v Dražgošah, kamor smo nato prispeli čez kakšno dobro uro in pol. Po devetih urah oddrsavanja, podrsavanja in spodrsavanja po sneženi utrjeni gazi, ki jo je pred teboj utrjevalo par sto takšnih in drugačnih čevljev pa je celo pogled na asfalt lahko razveseljujoča zadeva.

V Dražgošah smo se preoblekli, pogledali bojne rane (žulj na sredincu leve noge in na mezincu desne – krivdo nosim sam, ker sem bil preveč len, da bi ob primernem času obul dodatne suhe nogavice in ker sem se odločil za lahke čevlje, za katere sem vedel, da bodo najkasneje v štirih urah premočili) in poštemplali, nato pa stopili v vrsto za pasulj, ki se ga lahko opiše kar z besedo vrhunsko. Vsi novopečeni pohodniki pa smo dobili tudi bronasto spominsko značko.

Pohod je vsekakor zanimivo doživetje, na katero pa se je dobro čim bolje pripraviti (vsaj psihično pa tudi fizična plat ni ravno zanemarljiva). Pohvaliti moram tudi organizatorje pohoda iz Planinskega društva Škofja Loka, ki so nas ves čas zalagali s čajem in vodniško skrbeli, da ne bi preveč zašli (tako kot vojska). Imam pa močan občutek, da bo naslednjih nekaj dni vzpon po stopnicah navzgor precej večji izziv, kot je običajno…