Manson (Diné) - starešina rituala

Ni samo nekakšna savna. Najprej nam je že sam starešina, razložil, da je to ritual, ki ga ne moremo zapisati. To ni samo nekakšno potenje, namenjeno čiščenju kože, temveč spoznavanje samega sebe.

Bistvo je pravzaprav sporazumevanje in iskanje pravilne komunikacije s samim seboj in ostalim kar je še bivajočega in nebivajočega. Vse skupaj poteka na najmanj dveh nivojih: na fizičnem in na simbolnem – simbolnemu se lahko reče tudi duhovno.

Zgodovina

Različne potilnice, znojilnice in savne so poznala vsa ljudstva, saj je bil to do izuma mila praktično edini zadovoljivi način, da se je lahko človek kolikor toliko spodobno očisti mastne nesnage. In čistoča je pol zdravja.

Najprej fizično

Segret zrak sprosti napetost v mišicah in sklepih, pospeši delovanje notranjih organov, preprečuje tako fizični kot psihični stres, izboljša se krvni obtok in s tem je boljša prekrvavitev kože, povzroči obilno potenje, kar človeka očisti, če lahko tako rečemo, od »znotraj«. Eden od takojšnih učinkov potilnice je čiščenje strupov iz telesa. Bakterije in virusi le težko preživijo temperature, ki so višje od 70 stopinj Celzija, v potilnici pa te temperature pogosto nihajo nekje med 80 in 100 stopinjami. Dvig temperature pa tudi spodbuja adrenalinske, noradrenalinske in kortizolske odzive v telesu, ki jih psihološko lahko opišemo kot dilemo beg ali boj. Prav tako se zaradi temperature poviša krvni obtok v koži. Srce utripa hitreje, iz vitalnih organov pa se izpirajo nečistoče. Vročina pa tudi odpira dihalne poti in tako lajša prehlade ali manjše dihalne težave.

“Savna” pa ni priporočljiva vsakomur. Odsvetuje se tistim, ki imajo težave s srcem, so srčni bolniki ali imajo visok krvni pritisk. Odsvetuje se tudi nosečnicam in ljudem s hujšimi psihičnimi motnjami. Savnanje se odsvetuje tudi vsakomur, ki ima motnje krvnega pretoka – previsok ali prenizek krvni pritisk, tuberkulozo, epilepsijo, raka, kožne bolezni, virozo, gripo itd. Priporočljivo pa je, da se v primeru vsakršnih težav, pred obiskom savne posvetujete s šamanom, vračem, svojim osebnim zdravnikom, ali pa kar z Medicinemanom – če imate to možnost.

Simbolno

Ne bom, več govoril o savni ali znojilnici. Rekli bomo obredna potilnica, samo zato, ker imajo imena svoj pomen; »znoj« pomeni pot in »pot« pomeni pot – potilnica pa celoto v delovanju. In dlje, ko gremo, močnejše je zdravilo.

Vse, iz česar je potilnica narejena, nam omogoča Zemlja in bitja, ki živijo na njej: drevesa, kamni, kože, zelišča, prostor, lesene palice za kupolasto ogrodje šotora, kožo za pokritje ogrodja, les za ogenj, kamenje, ki ga bo ogenj segrel, vodo – vse se dobi tukaj. Resnične stvar, tiste, ki so v biti življenja samega, so vedno najbolj elementarne in zato se ohranijo.

Lakote, na primer, pojmujejo notranjost potilnice kot maternico Matere Zemlje, tema v potilnici predstavlja človeško neumnost, kamni predstavljajo nastajanje življenja, sikajoča para pa pomeni sproženo ustvarjalno silo univerzuma. Vhod v potilnico, ki je usmerjen proti vzhodu, predstavlja vir življenja in moči -  zoro modrosti, ogenj, ki segreva kamne pa je neugasljiva luč sveta in večnosti.

Ogrodje potilnice je sestavljeno iz 12 pokončnih šib, ki se na vrhu prepletejo in predstavljajo 12 mesecev, razdeljeno pa je na 4 vodoravne razdelke, ki predstavljajo letne čase. Celoten notranji obod pa predstavlja vsemirje.

Kamenje, predhodno segreto na temperaturo, ki jo je imelo ob nastanku, predstavlja naše prednike.

Voda, s katero polivamo vroče kamenje v potilnici, predstavlja kri vsega živečega.

Zrak pa je vsemogočna prisotnost ali veliki duh – reče se mu veter (kakšni Kitajci bi mu najbrž rekli qi ali či, Japonci pa ki).

Čiščenje podnožja - lepo je vidno tudi ogrodje potilnice

Priprave

So se začele že prejšnji dan z nabiranjem drv, nato pa nadaljevale s čiščenjem prostora nabiranjem kamenja, kurjenjem ognja in nalaganjem na ogenj, pripravljanje hrane, uvodnimi pogovori in prekrivanjem ogrodja.

Uvodni posveti

Obred

Obred se je pričel z vstopanjem v potilnico, nato je »stoneman« podal kamenje, starešina oziroma vodja rituala Manson pa nam je razlagal osnove -nekatere so zapisane zgoraj. Za tem so se zaprla vrata, na kamenje se je posolilo še nekaj žajblja, naredila se je tema in prišla je voda in boben. Prvemu krogu, ko je bila na vrsti predstavitev, so sledili še trije, vsak na svojo temo in vsak je imel svoje bistvo, in nadaljevanje, ki se v povzetem prevodu in priredbi za trenutne potrebe glasi: tu smo samo za ta trenutek…dlje, ko greš, močnejša je ta medicina…

Od vsega skupaj zaenkrat povem samo še nekaj: nahaga – sveto gibanje. Vse teče in vse je očitno tako kot mora biti – na nas pa je to, da vzpostavimo ravnotežje v sebi in resnično komunikacijo s samim seboj in vsem ostalim.

Pred zaključkom obredja je  sledilo še kajenje pipe in čisto na koncu še sveto prehranjevanje. Zmagali so sveži jurčki v solati ala Brane Peskov – Brane je tisti, ki je poskrbel za vso logistiko vključno s svetim prostorom. Branetu (domorodcu iz rodu Žirovničarji s Peskovga griča) in Mansonu (domorodcu iz rodu Diné – tako si Navaho Indijanci tam nekje v Arizoni in še malo naokrog pravijo samim sebi – kar menda to pomeni “ljudje”), obema hvala za vse.

HOKA HEA

[View with PicLens]

12►

zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Med filozofi bi se lahko našli tudi takšni, ki pravijo, da je najboljši nož samo ideal, kateremu se lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približamo, vendar ga nikoli ne moremo doseči in zato tudi ne moremo najti dokončnega odgovora na vprašanje, kakšen je najboljši nož. Gošavski odgovor  je precej bolj jasen in nedvoumen:

Najboljši je tisti nož, ki ga imaš pri roki, ko ga potrebuješ.

in

Najboljši nož je najbolj oster nož.

Takšno je bistvo najboljšega noža v dveh stavkih. Skoraj vse ostale lastnosti so lahko popolnoma poljubne. Zelo dober nož je lahko premalo oster ali celo top, nikoli pa ne more biti preveč oster.

Ko izbiramo nož v trgovini naj bi bilo torej prvo vprašanje, ali bom lahko ta nož imel poleg sebe, ko ga bom potreboval; znotraj tega seveda pade vprašanje cene, če je nož predrag se ponosnemu lastniku zelo hitro zgodi, da ga pospravi v predal namesto, da bi ga uporabljal. Vprašanje zajema tudi velikost, če je nož prevelik, se kaj hitro zgodi, da ga kje odložimo ali pa da ostane v nahrbtniku, ozroma ga niti ne smemo imeti pri sebi.

Naslednje vprašanje glede najboljšega noža zadeva namen – kaj bomo z nožem počeli: rezali hrano, rezljali, odpirali konzerve, hodili v hribe, nabirali gobe, mesarili in tako dalje. To vprašanje zajema tudi večnamenskost, ki je lepo zajeta pri raznih kombiniranih žepnih nožih in seveda vprašanje ali naj bo nož preklopen ali iz enega kosa. Preklopni noži so ponavadi bolj primerni za nošnjo žepu in nam lahko ponujajo tudi več funkcij (razna dodatna rezila, žagice, odpirači…) – od tod tudi ime “žepni nož”, ostali noži pa nam načeloma ponujajo boljšo varnost pri delu, večjo trdnost, daljše rezilo in ponavadi tudi lažjo dostopnost in uporabo rezila. Pri preklopnih oziroma žepnih nožih se ponavadi daje premalo poudarka na varnost – najpomembnejši element, takoj za rezilom, je zapora, ki preprečuje, da bi se nam rezilo noža med rezanjem zaprlo in nas poškodovalo; naslednje pomembno vprašanje pa je, ali je nož mogoče odpreti samo z eno roko – kar je z večjimi ali manjšimi težavami izvedljivo skoraj vedno.

Glede na to, da je nož podaljšek roke pa se ponavadi premalo pozornosti posveča predvsem ročaju noža, od katerega je v največji meri odvisna tako varnost rezanja, kot tudi splošno izkustvo in občutek pri delu z nožem. Pri preklopnikih smo tukaj v veliki meri precej bolj omejeni, saj se posamezni modeli razlikujejo, načeloma pa velja, da je večji ročaj (in večji nož) bolj varen in da so varnejši noži s sprednjim ščitnikom, ki preprečuje, da bi nam ročaj med prijemom zdrsnil vse do rezila. Prav tako so tudi boljši in varnejši tisti noži, ki imajo ročaj obložen z materialom, ki ne drsi, kot so (nelakiran) les, usnje ali guma. Naslednja pomebna stvar pa je še to, kako je rezilo spojeno z ročajem; tu se moramo ozirati predvsem na trdnost spoja, neprekosljivi pri tem pa so seveda tisti noži, ki imajo rezilo in ročaj narejena iz enega samega kosa jekla (kamen, kost in keramika so sicer zanimivi, vendar pa zaradi svoje krhkosti absolutno nekonkurenčni jeklu).

Kako lahko človek pride do najboljšega noža je torej sedaj popolnoma jasno: tako, da ga vtakne v žep ali za pas. Kako do najbolj ostrega pa bom še poskusil odgovoriti v prihodnosti…

švicarski nož kamene dobe

Noži nas delajo bolj človeške. Izum noža je omogočil naši vrsti, da spreminja naravo in s tem tudi dela moralne izbire tako nujne kot sploh možne. Rezati ali ne rezati, to je bistveno vprašanje. Nož nas postavlja pred dilemo, ki je osrednja naši človečnosti. Nož je tisto jabolko z drevesa spoznanja in vsak udarec kamna na kamen je še en ugriz.

Pred dvema milijonoma in pol, ko so bili izumljeni prvi noži, sploh še nismo imeli čela, naši možgani so bili iste velikosti kot pri enoletnem dojenčku, naši nohti (bolj kremplji) so bili dolgi in trdni in so bili na koncu prsta tako trdni kot manjša debla. Naše čeljusti so bile močne in so lahko skupaj s trdnimi zdravimi zobmi rezale in drobile. Znanstveniki nas opisujejo kot zgodnje hominide. Nismo še imeli daru govora, čeprav smo lahko izražali pomenske zvoke na podoben način kot to še danes počno bolj družabne živali.

Tukaj je približna genetska časovnica:

• Pred približno 4.5 milijoni let se pojavijo prvi hominidi (avstralopitek); palčki – ne preveč brihtni.
• Pred približno 2.5 milijonoma let se pojavi rod homo (»homo habilis« – »spretni ali sposobni človek« se pojavi pred 2 milijonoma). Danes smo mi njegovi edini predstavniki.
• Pred približno 1.9 milijona let se pojavi homo erectus (»pokončni človek«). Visok, vitek, zelo pokončen človečnjak, ki pridobiva lobanjsko kapaciteto.
• Pred približno 0.8 milijona let se pojavi arhaični homo sapiens, ki zelo hitro razvija svojo možgansko skorjo.
• Pred približno 0.3 milijona let se pojavi homo neandertalis
• Pred približno 0.1 milijona let se pojavi homo sapiens. To smo mi, vendar se najbrž ne bi prepoznali.

Časovnica izdelovanja orodij in tehnoloških dosežkov:

• Pred približno 2.5 milijonoma je človečnjak naredil grobo samo z ene strani obdelan nož (kamniti in koščeni okruški).
• Pred približno 1.9 milijonoma let je človečnjak naredil preprosto dvostransko kamnito rezilo simetrično obdelano po obeh straneh.
• Pred približno 1.7 milijona let je človečnjak naredil pestnjak – ročno sekiro: obdelan kamen brez kakršnegakoli ročaja, ki ima je pri bazi odebeljen in zašiljen proti koncu – pestnjak »švicarski vojaški nož kamene dobe«, je najdlje uporabljano orodje v človeški zgodovini.
• Pred približno pol milijona let so človečnjaki začeli uporabljati ogenj.
• Pred približno 250 tisoč leti je človečnjak naredil sestavljeno sekiro iz pripravljenih obdelanih delov.
• Pred približno 50 tisoč leti je človečnjak naredil prva specializirana kamnita orodja.

Če pogledamo ti časovnici skupaj z »Zgodovino gošavstva« nam kar nekako pade v oči, da so pred dvema milijonoma in pol so narejena prva rezila, hkrati pa se pojavi tudi rod homo. Ali je lahko to naključje? Prav tako pa je videti, da se je z nastankom prvih kompleksnejših rezil in sekir povečal naš doseg.

Nož ima posebno mesto tako v naših življenjih, kot v naši duševnosti. Je veliko več kot zgolj orodje, nekateri poznamo občutje primarnega, ko primemo v roke dober nož – kar vsekakor ni noben empiričen dokaz česarkoli, vendar pa je pomenljivo občutja nečesa kar mnogi začutimo, česar nekako ne moremo ubesediti: to je ta primarna povezava med nožem in samim bistvom naše človečnosti ter naše vrste.

Rezilo pa je še vedno temelj vse naše tehnologije. Tudi elektrika nastane s pomočjo strojev, ki jih brez rezil pravzaprav ne bi mogli izdelati. Čeprav živimo v razrezanem svetu, včasih pozabljamo na vse, kar smo dolžni temu skromnemu orodju – dokler ga ne nosimo in ugotovimo, kako zares je uporaben oziroma, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko ga potrebujemo pa ga nimamo pri sebi. Če bi se celotna naša civilizacija in tehnologija sesula v prah, bi to preprosto ročno orodje še naprej opravljalo svoje delo in nam dajalo iste prednosti pri obdelovanju surovih materialov kot že vse od začetkov naših časov.

Ja Mati Narava je resnično ženska, katero je mogoče užitek obiskovati, če pa z njo živiš za stalno (ja kdo pa ne?), pridejo trenutki, ko je najbolje, da si čim dlje od nje (nekaj podobnega je še z eno žensko, kateri je ime Elektrika). Za vse tiste, ki živijo pod njeno absolutno vladavino je Narava kruta kraljica, ki brez posebnega obžalovanja obsoja svoje podanike na kar najbolj krute in nagravžne oblike mučenja in smrti. Živeti od milosti Narave pomeni, da moramo opustiti vse predstave o milosti polnih zlatih letih in mirni smrti v spanju. Narava ima drugačna pota – nekoliko manj mirna in nekoliko bolj boleča. Ta mati daje prednost odiranju in trganju medtem, ko meso še brca in kriči – nič kaj toplo in prijetno. Veliko njenih otrok umre na mnoge slikovite načine vključno z dehidracijo, podhladitvijo, počasnim stradanjem do smrti in boleznijo. V naravi zlomljena noga ponavadi pomeni počasno smrt od lakote – če prej ne pride mimo kakšna lačna zver, kar sem omenil že zgoraj. Večina Naravinih »malih čudežev« pa nikoli ne doseže svoje zrelosti; ja ti lepi mali otroški puhki so predvsem hitre malice za ostale.

Ljudje v današnjih časih s preveliko lahkoto pozabljamo na to resnico o naravi kljub temu, da nam slike o njeni velikanski premoči dobesedno dnevno polnijo novice. Živimo v svetu varnosti in udobja – takem v svetu, kjer neposredne nevarnosti za našo dobrobit niso le navidezno odstranjene, temveč so celo prepovedane z zakoni. Zato se vse prehitro zgodi, da vidimo okrog sebe samo še lepoto, pozabljamo pa na vse nevarnosti in od narave neločljivo krutost, ki pravzaprav poganja ta sistem.

Pozabili smo, kako slaba gostiteljica je lahko Mati Narava, saj obstaja še zelo malo družb, ki bi zares živele od njene popolne milosti. Ta peščica, ki še vedno živi tako, ponavadi gleda na svoje 40 letnike kot na plemenske starešine, 60 in več letniki pa so resnična redkost. Iz ne vem točno kakšnih razlogov se nekaterim dozdeva, da je potrebno takšne kulture romantizicirati do skrajnosti, vendar pa ne razumem, zakaj se nihče od takšnih pridigarjev vrnitve k naravi ne pridruži tem plemenom (tudi Rousseau se ni vrnil k naravi – kar je bilo za njega precej simptomatično – napisal je tudi knjigo o vzgoji, svoje otroke pa je poslal v sirotišnico…). Precej zanimiva dihotomija je, da bi ravno takšni romantičarsko-foteljski ekologi in klicalci vrnitve nazaj k naravi, bili prvi, ki bi izumrli pod njenimi pravili.

s tem se je začelo...

Prvih nekaj milijonov let človeštva

Večina človeškega razvoja se je zadnjih nekaj milijonov let dogajalo na isti stopnji (pred 2.5 milijonoma let groba kamnita in koščena rezila – začetni prvi preboj tega, čemer bi lahko rekli človeštvo), čeprav je bil ta razvoj narekovan predvsem s strani tistih, ki so preživeli in tistih, ki so izumrli. Resnična naravna selekcija zna poskrbeti za to, da si v koraku s tistimi, okrog tebe, ali pa umreš pri poskušanju le tega. Pred 1.7 milijona leti tako lahko najdemo človečnjake praktično po vsem svetu…

Pred približno pol milijona let se je zgodil drugi veliki človekov preboj; – prišel je v obliki izkoriščanja ognja. To je bilo prvič, ko je človek lahko kontroliral določen vidik narave. Ogenj je dal toploto in svetlobo, kjer in kadar je narava ni dajala in je omogočil ljudem, da se naselijo v relativni varnosti votlin in drugih elementarnih zavetij. Začela se je doba zgodnjih jamskih ljudi.

Pred 250 000 let do 10 000

Pred približno 250 000 leti so človečnjaki razvili prva prava sestavljena kamnita orodja (obojestransko obdelan kamen – pestnjak, leseno in koščeno orodje), s katerimi je človek lahko še bolj nadziral naravo. Zgrajena so bila prva bivališča, iz kož in krzna pa so si naredili prva oblačila. Kmalu pa so bila oblačilom dodana tudi prva rastlinska in živalska vlakna.

V naslednjih 140 000 letih so ti dodatki k človekovemu ugodju povzročili pravo populacijsko eksplozijo. V tej dobi je človek lahko potoval po dolgem in počez, saj je imel oblačila, ki so ga ščitila pred vremenom poleg tega pa ni bil več odvisen od naravnih zavetij, saj je že znal graditi. Vse to je povzročilo obsežno razširitev območij, ki jih je poseljeval človek in so obsegala celotno Evropo, Azijo, Afriko, sčasoma pa so čez Beringov preliv prišli tudi v Ameriki. Proti koncu kamene dobe (pred približno 12 000 do 8 000 leti) izdelajo lok in puščice, koščene harpune, kameno orodje, drevak.

Tukaj ta zgodba pride do zastoja, saj pride ledena doba, v kateri mnogi pomrejo, ostali pa se selijo nazaj proti jugu. V mnogih delih Eurazije ta doba povzroči tehnološki napredek v obliki prvih vasi, skupaj udomačenimi in ograjenimi živalmi. To življenje v skupnostih omogoča, da velike skupine lahko preživijo in uspevajo, v nadaljevanju pa prinaša tudi nov napredek.

Pred 10 000 do 3 500 leti nazaj: konec kamene dobe – za nekatere…

S koncem ledene dobe pred približno 10 000 leti je večina sveta doživelo naslednje napredke:
Pred 10 000 leti: Baker (kovinska orodja pomenijo konec kamene dobe), pravo kmetijstvo; razvijejo se plugi in ostalo kmetijsko orodje izoblikujejo se tudi prve civilizacije.
Pred 6 000 leti – izum kolesa, čemer sledijo vozovi, kočije in mnoge druge oblike transporta, čemer sledijo veliki napredki v navigaciji.
Pred 6 000 leti – Razvijajo se prvi sistemi pisanja. Začne se zapisana zgodovina.

Pred 3 500 leti – začne se bronasta doba.

V veliki večini sveta se to, kar imenujemo »kamena doba« s prvim pridobivanjem bakra iz rude končuje. Kovinska orodja vpeljejo novo dobo, v kateri večina sveta uživa v cvetoči in tehnološko razvijajoči se dobi razvoja. Še vedno pa so obstajala tudi področja, ki zaradi svoje ločenosti niso imela dostopa do teh znanj in so dobesedno ostala v kameni dobi.

5000 let do pred 350 leti – tehnološki bum

Zadnjih 5000 let človeške zgodovine je zabeležilo veliko pomembnih prebojev, v čemer dolgoročno temelji tehnološki bum. Ta napredek vključuje železo, jeklo, steklo, merjenje časa, sodobna oblačila in materiale, papir, različna transportna sredstva od kočije do ladij, podkve, smodnik, mnoga orodja in orožja, itd, itd. Vse to se je dogajalo v Evropi, Aziji in severni Afriki znotraj mnogih kultur in civilizacij, ki so med seboj tekmovale za prevlado, medtem ko so določena območja (Ameriki, Avstralija in ostala oddaljena otočja) ostala izven tega.

350 let do naših dni – doba globalizacije

Tehnologija doživlja neslutene razsežnosti, se »globalizira« in postaja dostopna vsem, ki imajo denar in moč. Dobili pa smo tudi dostop do nekaterih tehnik in orodij, ki izvirajo še iz kamene dobe in smo jih v svoji tehnološki zaverovanosti že zdavnaj opustili in pozabili.

Izgradnja svoje osebne teorije je destruktivno-konstruktivni užitek, saj s tem gradimo teorijo prakse za destruktivno-konstruktivno preobrazbo  družbe in sebe.

Odtujitev, ki jo lahko občutimo, je rezultat tujega razmišljanja, ki so ga v našem imenu postorili ideologi sedanjih in preteklih časov, vendar pa nas kljub temu lahko vodi do iskanja ugodne negacije te odtujitve: do mišljenja s svojo glavo – to je do svobode užitka, da mislimo in se odločamo po svoje.

Lastna teorija je telo kritične misli, ki jo vzpostavite za svojo osebno uporabo. Vzpostavljate svojo teorijo in jo uporabljate, kadar analizirate, zakaj je življenje takšno, kot je, zakaj je svet takšen, kot je. Pri čemer sta »mišljenje« in »čutenje« neločljiva, saj misel prihaja od subjektivnega, čustvenega izkustva. Svojo teorijo gradite vedno, kadar razvijate teorijo prakse – teorijo, kako v svojem življenju doseči to, kar hočete.

Teorija bo lahko praktična teorija – teorija revolucionarne prakse – ali pa ne bo nič, samo žakelj idej, kontemplativna interpretacija sveta. Domena idej pa ni nič drugega kot čakalnica v večnosti neuresničenih želja.

Tisti, ki predpostavljajo – ponavadi nezavedno – nezmožnost uresničenja svojih življenjskih želja, se nehajo boriti zase in se na koncu borijo za ideal ali smoter, torej za iluzijo lastne dejavnosti ali lastne prakse. Drugi, ki vedo, da je to zgolj pristajanje na odtujitev, pa se bodo zavedali, da so vse ideje in smotri samo ideologije.

II

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot subjekt v svojem odnosu s svetom.

Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da vam dajejo občutek smisla za vaše odrekanje, trpljenje in podrejanje.

Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah buržoaznega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček.

Različne veje leninizma so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto v delovanju sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje…

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo subjektivnost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

III

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

* Kako se počutim?
* Ali uživam?
* Kakšno je moje življenje?
* Ali dobivam, kar hočem?
* Zakaj ne?
* Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

IV

To vzpostavljanje lastne teorije, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah.

Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni subjektiviteti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je prepihna mirna točka v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem.

Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika, napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok.

Patetični reki vam, skupaj z drugimi dogmami posvetne religije preživetja ponujajo pomirjevala kot: »Ne moreš vedno dobiti vsega, kar hočeš,« »Življenje ima svoje vzpone in padce,«. »Zdravi razum« je samo nesmisel skupne odtujitve. Navadnim ljudem pa se tako odreka pristno življenje in prodaja njegov nadomestek.

Nihilisti nenehno čutijo nujo po uničenju sistema, ki jih uničuje vsak dan. Ne morejo nadaljevati z življenjem tako, kot živijo, njihov um je ves v ognju. Zato kmalu spoznajo, da morajo priti do koherentnega niza taktik, s katerimi bodo lahko praktično učinkovali na svet.

V primeru, da se nihilist ne zave zgodovinske možnosti za preobrazbo sveta,  se bo njegov subjektivni bes udejanjil v določeno vlogo: postane lahko samomorilec, serijski morilec, poulični vandal, neo-dadaist, profesionalni duševni bolnik – vse to v iskanju nadomestila za življenje mrtvega časa.

Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

V

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje.

Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Kolektivno samouresničenje je revolucionarni projekt. Je kolektivni prevzem celovitosti narave in družbenih odnosov in njihova preobrazba glede na ozaveščeno željo. Pristna terapija je spreminjanje posameznikovega življenja s spreminjanjem narave družbenega življenja; če hočemo doseči prave posledice, mora terapija nujno biti tudi družbena. Družbena terapija (zdravljenje družbe) in individualna terapija (zdravljenje posameznika) sta namreč zvezani skupaj: druga brez druge ne moreta, saj je vsaka nujni del druge.

Na primer: v tej famozni družbi se od nas pričakuje, da potlačimo čustva in igramo vlogo, čemer se reče »igranje vloge v družbi.« (zelo razkrivajoča fraza!) Posamezniki si nadenejo značajski oklep – železno srajco igrane vloge, ki je neposredno povezana s koncem družbene vloge, katero igramo.

VI

Misliti subjektivno pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej Predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij.

Lep primer takšne materialne povezanosti vsega je, skodelica kave, ki jo hočem vzeti iz avtomata. Najprej je tu skodelica kave sama, ki vključuje delavce na plantaži kave, delavce na plantaži sladkorja in delavce v rafineriji, delavce v mlinu in tako naprej. Potem imamo delavce, ki so naredili različne dele avtomata in jih sestavili. Potem imamo rudarje, ki so izkopali železovo rudo in boksid, delavce, ki so železo stalili v jeklo, delavce, ki so načrpali nafto in jo rafinerirali. Potem še vse delavce, ki so te osnovne surovine in dele vozili čez tri kontinente in dva oceana. Potem vse uradnike, carinike in policaje, mimo katerih je blago potovalo, pa tajnice in telekomovce, elektromafijaše ter delavce, ki skrbijo za komunikacijo in logistiko vsega skupaj. In končno imamo še vse delavce, ki proizvajajo vse druge stvari potrebne za preživetje prej naštetih. To mi daje neposredno materialno razmerje z več milijoni ljudi – pravzaprav z brezmejno večino svetovne populacije. Oni ustvarjajo moje življenje, jaz pa pomagam ustvarjati njihova življenja. V takšni luči vse delne skupinske identitete in posamezni interesi zbledijo v nepomembnost.

Predstavljajte si potencialno obogatitev posameznikovega življenja, ki je trenutno zaklenjena v frustrirani ustvarjalnosti vseh teh milijonov delavcev, katere zadržujejo zastarele in izčrpljujoče metode produkcije, zadušenih z odtujitvijo, ujetih v noro racionalnost akumulacije kapitala. Na tem lahko mestu začenjamo odkrivati resnično družbeno identiteto: v ljudeh po vsem svetu, ki se borijo, da bi dobili nazaj svoja življenja, tukaj lahko najdemo tudi nas same.

Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire (na primer: Central Electricity Generating Board, je predstavil svoj jedrski program s sloganom: “Nuclear Age or Stone Age”. Družba CEGB bi rada, da verjamemo, da sta to edini dve alternativi – imamo iluzijo izbire, vendar pa vse dokler oni nadzorujejo izbire, ki naj bi jih mi dojemali kot nam dostopne, nadzorujejo tudi izid). Kamena doba  pa se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Novi moralisti radi pripovedujejo vsem na bogatem »Zahodu«, kako se »bodo morali žrtvovati,« kako oni »izkoriščajo sestradane otroke Tretjega sveta.« Izbira, ki nam je dana, je izbira med širokosrčnim altruizmom ali ozkosrčnim individualizmom. (Dobrodelni denar tako prihaja od našega občutka krivde, v zameno za ta denar si kupimo mir in občutek, da smo nekaj storili.) Res je, da z življenjem na bogatem »Zahodu« izkoriščamo reveže tretjega sveta – vendar ne osebno, ne namenoma. Lahko naredimo določene spremembe v naših življenjih, bojkotiramo, se žrtvujemo, vendar pa so učinki tega povsem nepomembni. Šele, ko se zavemo tega lažnega konflikta, lahko spoznamo, da smo kot posamezniki v tem globalnem družbenem sistemu, ravno tako vpeti v našo globalno vlogo izkoriščevalcev, kot so drugi v njihovi globalni vlogi vpeti kot izkoriščani. Vsekakor imamo vsi neko vlogo v družbi, vendar pa zelo malo ali celo nič moči, da bi lahko karkoli ukrenili glede tega. Zato zavračamo lažno izbiro »žrtvovanja ali sebičnosti« in pozivamo k uničenju globalnega družbenega sistema, ki nam s svojim obstojem vsiljuje to odločitev. To ni neko šušmarjenje s tem sistemom, neko ponujanje znaka žrtve kot »malo manjša sebičnost.« Dobrodelneži in reformatorji nikoli ne pridejo izven območja lažne odločitve.

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

VII

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo.

Cinizem pa je reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

VIII

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa lastne teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost.

Ta sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Če se nenehno zavedamo, kako hočemo živeti, lahko za vzpostavljanje svoje lastne teorije kritično prilagajamo karkoli: ideologije, kulturne kritike, socialne študije, mistike, religije in tako naprej. Vso to šaro starega sveta lahko tisti, ki jo želijo reciklirati in rekonstruirati, uporabijo kot zelo koristen material.

IX

Narava moderne družbe, njena globalna in kapitalistična enotnost, nam kaže nujnost izdelovanja naše lastne teorije – vse obsegajoče kritike. S tem mislimo tako kritiko vseh geografskih območij, kjer obstajajo različne oblike družbeno ekonomskega gospostva (to je tako v kapitalizmu »svobodnega« sveta ali državnega kapitalizma »vzhoda«), kot tudi kritiko vseh odtujitev (seksualna revščina, vsiljeno preživetje, urbanizem . . .). Z drugimi besedami, kritika celovitosti dnevnega obstoja vsepovsod, kritika s stališča celovitosti posameznikovih želja.

Proti temu projektu so vsi politiki in birokrati, pridigarji in guruji, urbanisti in policaji, reformatorji in militaristi, centralni komiteji in cenzorji, menedžerji in sindikalisti, šovinistični in feministični ideologi, psiho-sociologi in konzervativni kapitalisti, ki si prizadevajo, da bi posameznikove želje podredili »skupnemu dobremu«, katero jih je, po njihovem zatrjevanju, postavilo kot njegove predstavnike. Vsi ti predstavljajo sile starega sveta, vsi šefi, duhovniki in nizkotneži, ki lahko kaj izgubijo, če bodo ljudje igro ponovne prisvojitve svojih umov razširili na igro prisvojitve svojih življenj.

Revolucionarna teorija in revolucionarna ideologija sta sovražnici – in obe se zavedata tega.

X

Do sedaj bi moralo postati očitno, da samo-demistifikacija in vzpostavljanje naše lastne revolucionarne teorije ne izkoreninita naše odtujitve: »svet« (kapital in Predstava) gre naprej in se vsak dan reproducira vedno znova in znova.

Čeprav se tukaj govori predvsem o vzpostavljanju lastne teorije, nikoli ni bilo mišljeno, da bi revolucionarna teorija lahko obstajala ločena od revolucionarne prakse. Zato, da bi lahko bila dosledna in učinkovita pri rekonstrukciji sveta, mora praksa iskati svojo teorijo, teorija pa se mora uresničiti v praksi. To revolucinarno pričakovanje razrešitve odtujitve in transformacija družbenih odnosov zahtevata, da posameznikova teorija ni nič drugega, kot teorija prakse, tega kar počnemo in tega kako živimo. Drugače bo teorija degenerirala v impotentno kontemplacijo sveta in posledično v ideologijo preživetja. Postala bo projektirana umska megla, statično telo reificirane misli, intelektualnega oklepa, ki deluje kot branik med dnevnim svetom in posameznikom samim. V primeru, ko revolucionarna praksa ni praksa revolucionarne teorije pa degenerira v altruistični militarizem ali »revolucionarno« dejavnost kot posameznikovo družbeno dolžnost.

Za koherentno teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherenčna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

(se nadaljuje)