Gošavstvo

Arhiv za ‘Veščine in orodja’ kategorija

Zima z rilcem rije in z repom opleta, pravi star slovenski pregovor. In tudi v teh dneh nam menda iz Sibirije pošiljajo še nekaj zimskih temperatur v kompletu z severovzhodnim vetrom. Čeprav je so bile danes jutranje temperature enkrat višje kot včeraj pa je vreme s pomočjo vetra in oblakov naredilo tak mraz, da so tudi najbolj vneti ptiči izgubili ves svoj spomladanski optimizem.

Dejavnikov, ki vplivajo na toplotno stanje telesa, je več: prehranjenost, spočitost, obleka, temperatura in vlažnost zraka, kratko in dolgovalovno sevanje in hitrost vetra. Za vrednotenje toplotnega občutja so že več desetletij na razpolago matematično-fizikalni modeli, s katerimi se lahko upoštevajo vsi dejavniki in ne le meteorološki.

Vendar pa se v praksi največkrat uporablja  poenostavljene pristope z indeksi, ki temeljijo na empiričnih ugotovitvah, uporabni pa so v tistih pogojih, za katere so bili razviti. Na občutek mraza poleg vlage močno vpliva predvsem veter. Za ocenjevanje učinka vetra na ohlajanje so razvili posebne indekse ohlajanja “Wind Chill“.
Čez celo leto so pri nas najbolj vetrovno izpostavljene gorati predeli, pozimi pa občutek mraza močno stopnjuje na Primorskem burja, predeli, kjer lahko kar dobro zapiha pa so tudi Prekmurje in del Štajerske s severnim ali severovzhodnim vetrom, Gorenjska s karavanškim fenom, Dolenjska z vzhodnikom ali severovzhodnikom.

Hitrost vetra lahko “na oko” ocenimo po nekaterih znakih:

• 0 km/h – brezvetrje: dim se dviguje navpično, zastava visijo;
• 1-5 km/h – dim se počasi odmika, zastava se nekoliko premika;
• 6-11 km/h – blago pihljanje: veter se čuti na obrazu, listje zašelesti, zastava se odmakne od droga;
• 12 – 19 km/h – zmeren veter: listje in majhne paličice se nenehno premikajo, zastava zaplapola, na morju do 10 cm visoki valovi;
• 20 – 29 km/h – precej močan veter: dviguje prah in odnaša papirčke, trave se nagibajo, premikajo se manjše veje in vrhovi dreves, na morju valovi do 0,5 m in se na večjem delu penijo;
• 30 – 39 km/h – močnejši veter: manjša drevesa v listju se upogibajo, vznemirjena valujoča površina vode v notranjosti, na morju valovi do 1 m in se penijo po celotni gladini;
• 40 – 50 km/h – močan veter: premikajo se večje veje, ob žicah se sliši žvižganje, težko je nositi odprt dežnik, morski valovi nad 1m ;
• 50 – 60 km/h – zelo močan veter: drevje močno niha, hoja je upočasnjena in zahteva napor, valovi na morju se lomijo veter raznaša morsko peno v obliki dima
• 60 – 70 km/h – viharni veter: lomi veje in odkriva strehe, hoja je močno otežena, vsa morska gladina je v “dimu”, valovi so zelo težki in visoki.

V vetrovnem vremenu telo izgublja toploto hitreje, zato je občutek mraza veliko močnejši, kot bi bil ob brezvetrju. Kako zelo veter ojača občutek mraza, je lepo razvidno iz “kanadske” tabele (obstaja več različnih indeksov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo glede na to, kako so določili posamezne parametre, na primer vlago itd.).

Občutek mraza glede na temperaturo zraka in hitrost vetra

T air vodoravno zgoraj  je temperatura zraka izražena v stopinjah Celzija. V v prvem navpičnem stolpcu levo je hitrost vetra pri 10 metrih nadmorske višine izražena v kilometrih na uro.

Barvna polja od leve proti desni označujejo stopnjo tveganja za ozebline:

• zeleno območje: nizko tveganje ozeblin za večino ljudi;
• rumeno območje: povečano tveganje za večino ljudi po 10 do 30 minutah izpostavljenosti;
• oranžno območje: visoko tveganje za večino ljudi po 5 do 10 minutah izpostavljenosti;
• svetlo rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 do 5 minutah izpostavljenosti;
• rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 minutah izpostavljenosti.

Tabela se uporablja tako, da v prvi vrstici poiščemo ustrezno zunanjo temperaturo, v prvem stolpcu pa ustrezno hitrost vetra. Na presečišču obeh preberemo ustrezno temperaturo, ki bi v brezvetrju povzročila enak občutek mraza, kot ga sicer občutimo ob vetru.
Iz tabele tako vidimo, da se na zmernem vetru, ki piha s hitrostjo 40km/h in pri temperaturi 0°C počutimo tako, kot bi se ob brezvetrju počutili pri -7°C (pri 10 m nadmorske višine). Nizkim temperaturam zraka in močnemu vetru smo največkrat izpostavljeni v gorah. Poleg hribolazcev pa občutek mraza zaradi vetra zelo dobro poznajo tudi kolesarji in jadralci, seveda pa tudi vsi ostali, ki se veliko gibljejo na svežem zraku.

Izgubljanju toplote zaradi vetra se reče konvekcija, to je proces odvajanja toplote, kjer je eden od predmetov v gibanju, zato se segrete molekule ob površini menjavajo s hladnejšimi, izgube pa so odvisne od gostote (pri vodi so izgube toplote 25 krat večje kot pri zraku) in hitrosti.

Zgornja tabela ne zajema vlažnosti in tega, kako je človek oblečen ter kako suha ali mokra so njegova oblačila. Načeloma se predpostavlja, da je oseba primerno oblečena in da so njena oblačila suha. Voda zaradi svoje večje gostote odvaja toploto od telesa kar 25 krat hitreje kot zrak (Ostati suh pomeni ostati živ!). Na sploh predstavljajo izgube toplote preko odvajanja toplote zgolj 2% celotnih izgub vendar pa se te izgube pri mokrih oblačilih povečajo za 5 krat.

Poleg konvekcijskih in odvajalnih izgub toplote v okolje, telo izgublja toploto še preko sevanja (izmenjave toplote med telesom in okolico – dokler je naše telo toplejše od okolice) in izhlapevanja: izguba toplote zaradi pretvarjanja vode iz tekočega v plinasto stanje:

• potenje (izhlapevanje vode zaradi odvajanja odvečne toplote),
• dihanje (zrak se z vdihom v pljučih segreje in izdihne z večjo vlažnostjo).

Če se naše telo preveč ohladi, lahko pride najprej do površinskih poškodb zmrzovanja, ki se jim reče ozebline, pri ohlajevanju celotnega telesa pa pride do življenjsko ogrožajočega stanja podhladitve.

Podhladitev

Ljudje moramo vzdrževati razmeroma stalno temperaturo telesnega jedra. Podhladitev je stanje, ko se telesna temperatura spusti pod normalno, ki je med 35,8 in 37,2 °C. Tipični znaki podhladitve so: drhtenje, izčrpanost, zmedenost, nerodne poteze rok, izguba spomina, otežen govor, zaspanost, težave z vidom, otrdelost mišic. Podhladitev pomeni padec telesne temperature jedra (notranji organi in možgani) pod 35 ºC:

• Blaga podhladitev (35 – 32 ºC): jasna zavest, prisotni sta drgetanje in vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
• Zmerna podhladitev (32 – 28 ºC): podhlajenec je zaspan in otopel. Drgentanje preneha, dihanje in bitje srca sta upočasnjena.
• Huda podhladitev (28 ºC >): podhlajenec je nezavesten, dihanje in bitje srca sta komaj zaznavna, plitva in neredna. Pri temperaturi telesa jedra pod 24 ºC govorimo o navidezni in klinični smrti.

Okvirna vrednost blage podhladitve je med 35 in 32,2 stopinje Celzija. Za podhladitev je značilno, da telesna temperatura pada progresivno, konča pa se lahko z zaustavitvijo srca. Hude podhladitve pod 28 stopinje Celzija se navadno končajo tragično. Znaki zmerne podhladitve so prenehanje tresenja, občasne izgube zavesti, telesna temperatura, nižja od 32,2 stopinje Celzija, in otečen jezik. Pri pomoči je potrebno biti predvsem pravočasen, obenem pa moramo ugotoviti, ali gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev:

• Pri blagi podhladitvi ponesrečenca ovijemo v tople odeje ali obleke in ga čim hitreje spravimo do ogrevanega prostora, če je to le mogoče. Za piti mu damo tople napitke, ki ne smejo vsebovati alkohola. Ogrevanje mora biti postopno! Nikakor ne poskušajte s hitrim ogrevanjem s toplo vodo, kot je tuširanje. Tak pristop lahko povzroči zastoj srca, saj hladna kri iz okončin prehitro steče do srca.
• Ukrepi pri zmerni podhladitvi so bolj komplicirani. Kot v prejšnjem primeru nikoli ne uporabljajte hitrega ogrevanja, kot je tuš s toplo vodo. Podhlajenega ponesrečenca je potrebno čim prej spraviti v bolnišnico, če je le mogoče. Med premikanjem podhlajene osebe pazimo, da je ne premikamo sunkovito, saj lahko tresenje povzroči motnje delovanja srca. Takoj zadolžimo nekoga, da pokliče pomoč preko mobitela ali kako drugače. Med tem moramo ugotoviti, če podhlajeni diha in če ima pulz. To je navadno težko, saj je pulz zelo slab, zato moramo biti izjemno pazljivi. Če zagotovo ugotovimo, da podhlajeni nima pulza in ne diha, pričnemo najprej z oživljanjem. Ponesrečenca ogrejemo tako, da ga prenesemo v topel prostor, mu slečemo obleke, nato ga zavijemo v tople in suhe odeje oziroma druga oblačila. Ključno je, da mu pričnemo dodatno ogrevati prsi. To storimo z uporabo plastenk ali kakšne druge steklenice, v katero nalijemo toplo vodo, položimo na prsi in nato zavijemo z odejo, še bolje pa je, če imamo na razpolago aluminijasto folijo proti podhladitvi, kakršno dobimo v prodajalnah z alpinistično opremo. Okončin ne ogrevamo zaradi možnosti srčnega zastoja. Približno vsako uro zamenjamo steklenice s toplo vodo. Če nimamo tople vode, lahko uporabimo tudi lastno telo. Steklenice s toplo vodo po potrebi menjamo. Običajno vsakih 30 do 60 minut. Ogrevanje traja več ur, med postopkom pa pogosto pride do komplikacij, kot je šok, nadaljnji padec telesne temperature ali odpoved srca.
• Pri hudi podhladitvi osebo namestite v stabilni bočni položaj. Nadzirajte dihanje in bitje srca ter se pripravite na morebitno oživljanje. Vzemite si vsaj minuto časa za ugotavljanje dihanja in bitja srca, ker podhlajeni ponesrečenec diha zelo plitko. Če ju ne zaznate, začnite z oživljanjem in to počnite, dokler ne prispe strokovna medicinska pomoč.

Mraz je skupaj s stanjem podhladitve ena največjih nevarnosti, ki jih pred nas postavlja okolje, vendar se nanj lahko dobro pripravimo s primerno obleko (v več slojih, bistven je najbolj zunanji sloj, za zaščito pred vetrom in/ali vlago; suha rezerva) in primernim ravnanjem (najprej poskrbeti zavetje pred zunanjimi elementi, kot sta dež in veter, šele nato pride ostalo). Uničujoča moč mraza pa se še poveča skupaj z vlago – ostati suh pomeni ostati živ.

leska (grm) Corylus avellana

Leska je za nas gošavce ena od najuporabnejših – takorekoč svetih -  rastlin in je naš najpogostejši grm, tak, da je močne rasti in razvejan. Ima široke, usnjate liste, ki so premenjalni, kratkopecljati, okroglosrčasti in na koncu priostreni. Na rastlini rastejo moški in ženski cvetovi, iz oplojenih se poleti razvijejo okusni plodovi – lešniki. Cveti od februarja do aprila, preden se razvijejo listi. Rastlina je dvospolna in enodomna, moški cvetovi so viseče mačice, polne rumenega cvetnega prahu, ženski pa sestavljajo popek,obdan z luskolisti. Je pionirska rastlina in do 5 m visok grm.

Preberi preostanek objave

Medvedji česen so ga poimenovali Rimljani, pri nas pa se čemažu reče tudi divji česen, raste v vlažnih senčnih ali polsenčnih gozdovih. Zel zraste 25-30 cm visoko v velikih količinah, tako da dobimo prave njive. Njegov vonj po česnu je tako močan, da ga lahko zavohamo, še preden ga zagledamo. Požene zgodaj spomladi, junija naredi seme in nato izgine s površine.

Mladi čemaž - Allium Ursinum

Znanstvena klasifikacija

Kraljestvo:    Plantae
(nerazvrščeno):    Angiosperms
(nerazvrščeno):    Monocots
Order:    Asparagales
Družina:    Alliaceae
Rod:    Allium (česen)
Vrsta:    A. ursinum

Znanstveno (latinsko) ime:

Allium ursinum

Cvetoči čemaž- Allium Ursinum

Preberi preostanek objave

Prva znanilka pomladi, ki je za nas uporabna, je Trobentica (znanstveno ime Primula vulgaris, po slovensko tudi Pomladanski jeglič), ki je najbolj razširjena predstavnica rodu jegličev v Sloveniji, prepoznamo jo po nagubanih, spodaj dlakavih listov in rumenih cvetovih na kuštravodlakavih cvetnih pecljih, ki poganjajo iz korenike. Cveti od januarja pa vse do maja.

Trobentica - Primula vulgaris

Znanstvena klasifikacija:
Kraljestvo:    Plantae (rastline)
Deblo:    Magnoliophyta (semenke)
Razred:    Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red:    Ericales (vresovci)
Družina:    Primulaceae (jegličevke)
Rod:    Primula
Vrsta:    P. vulgaris

Znanstveno (latinsko) ime:
Primula vulgaris

Preberi preostanek objave

kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Preberi preostanek objave

Oblike rezil z ostrinami – rdeča barva označuje ostrino

Tukaj podajam osnovne oblike rezil noža v njihovi najbolj prvobitni izvedbi. Poimenovanja posameznih delov rezila, o katerih je govora tukaj, so pojasnjena v tem prispevku.

Na sliki so prikazane osnovne oblike rezil z označenimi ostrinami – rdeča barva označuje ostrino, ostrine na hrbtnem delu konice so lahko samo okrasne oziroma lažne ostrine, ki niso naostrene.

(1)»Navadno rezilo« ima zakrivljeno ostrino in ravno hrbtišče. Hrbet rezila, ki ni oster, omogoča uporabniku, da uporablja prste za usmerjanje sile, hkrati pa je zaradi njega nož težji in močnejši glede na njegovo velikost. Nenabrušen hrbet pa omogoča tudi nekatere druge načine uporabe. Krivina ostrine osredotoča silo na manjši površini in olajša rezanje. Ta oblika omogoča tako dobro sekanje kot tudi rezanje. To je med enoreznimi tudi najboljša oblikami za zabadanje, saj rezilo dela zarezo tako, da lahko celotna širina noža gre skoznjo, ne da bi hrbtišče moralo na stran potiskati dodaten material tako kot pri rezilu s padajočo konico (3) ali ovčji nogi (5).

(2) Zakrivljeno rezilo oziroma rezilo z zakrivljeno, privzdignjeno konico. Nož s tako obliko rezila ima hrbet, ki se zakrivi navzgor, kar lažjim nožem omogoča, da imajo na svojem rezilu daljšo ostrino in tako tudi obsežnejše rezalno področje. Konica noža se pri tej obliki rezila nahaja nad hrbtom noža. Takšen nož je primernejši za rezanje in zarezovanje. Rezila z zakrivljeno oziroma dvignjeno konico ponujajo večje rezalno območje ali trebuh in so pogosta pri nožih za odiranje.

Preberi preostanek objave

zmanjšajte bolečino

Povezava med našim umom in telesom je še vedno precej skrivnostna in neraziskana zadeva. Nedavno so šamani iz oxfordske univerze odkrili novo protibolečinsko sredstvo: daljnogled.

Če daljnogled obrnemo okrog in pogledamo na pomanjšani poškodovani del telesa, se bolečina zmanjša, prav tako pa se zmanjša tudi oteklina.

Vse skupaj nam veliko pove o tem, kako močna je naša mentalna povezava med tem, kaj in kako vidimo, ter tem, kaj čutimo.

Daljnogled pa se je tako iz torbice s koristnimi pripomočki preselil v torbico za prvo pomoč.

Kaj pa, če nimate daljnogleda s sabo, ko se udarite po prstu? Bolečina bo manjša, če preprosto pogledate stran in pozabite…

Pri urezninah pa priporočam, da najprej zaustavite krvavitev.

Ogenj je eden od najpomembnejših elementov za udobno življenje – ne samo v naravi (v kolikor je delitev na naravo in civilizacijo sploh smiselna), temveč tudi v našem vsakdanjem življenju – od motorjev z notranjim izgorevanjem pa do plinskih štedilnikov in termoelektrarn. Tukaj bi rad predstavil najosnovnejša načela uspešnega kurjenja ognja v naravi skupaj s prižiganjem ognja z raznimi pripravami za prižiganje in njihovo kritično obravnavo. Na koncu pa sledi še nazorno posneti primer prižiganja.

Preberi preostanek objave

V grobem lahko rečemo, da je nož sestavljen iz rezila, ki ga uporabljamo za rezanje in prebadanje ter ročaja, ki nam omogoča varno in zanesljivo uporabo rezila. Rezilo je lahko sestavljeno iz ostrine, konice, vrha rezila, hrbta, trebuha, pete in podnožja oziroma ricassoja. Ročaj pa je lahko sestavljen iz držajnega konca, utrjevala, ščitnika, ročajnega glaviča in obloge.

zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Spraševanje, ki najbž traja že vse od časov, ko si je pred 2,5 milijonoma let prvi človečnjak izdelal prvo rezilo in ga poimenoval nož, je, kakšen je najboljši nož. Seveda je jasno, da obstajajo boljši in slabši noži ter noži, ki so za določena opravila bolj ali manj primerni, ni pa tako jasno, kakšen naj bi bil najboljši nož nasploh.

Preberi preostanek objave