Dejavnikov, ki vplivajo na toplotno stanje telesa, je več: prehranjenost, spočitost, obleka, temperatura in vlažnost zraka, kratko in dolgovalovno sevanje in hitrost vetra. Za vrednotenje toplotnega občutja so že več desetletij na razpolago matematično-fizikalni modeli, s katerimi se lahko upoštevajo vsi dejavniki in ne le meteorološki.

Vendar pa se v praksi največkrat uporablja  poenostavljene pristope z indeksi, ki temeljijo na empiričnih ugotovitvah, uporabni pa so v tistih pogojih, za katere so bili razviti. Na občutek mraza poleg vlage močno vpliva predvsem veter. Za ocenjevanje učinka vetra na ohlajanje so razvili posebne indekse ohlajanja “Wind Chill“.
Čez celo leto so pri nas najbolj vetrovno izpostavljene gorati predeli, pozimi pa občutek mraza močno stopnjuje na Primorskem burja, predeli, kjer lahko kar dobro zapiha pa so tudi Prekmurje in del Štajerske s severnim ali severovzhodnim vetrom, Gorenjska s karavanškim fenom, Dolenjska z vzhodnikom ali severovzhodnikom.

Hitrost vetra lahko “na oko” ocenimo po nekaterih znakih:

• 0 km/h – brezvetrje: dim se dviguje navpično, zastava visijo;
• 1-5 km/h – dim se počasi odmika, zastava se nekoliko premika;
• 6-11 km/h – blago pihljanje: veter se čuti na obrazu, listje zašelesti, zastava se odmakne od droga;
• 12 – 19 km/h – zmeren veter: listje in majhne paličice se nenehno premikajo, zastava zaplapola, na morju do 10 cm visoki valovi;
• 20 – 29 km/h – precej močan veter: dviguje prah in odnaša papirčke, trave se nagibajo, premikajo se manjše veje in vrhovi dreves, na morju valovi do 0,5 m in se na večjem delu penijo;
• 30 – 39 km/h – močnejši veter: manjša drevesa v listju se upogibajo, vznemirjena valujoča površina vode v notranjosti, na morju valovi do 1 m in se penijo po celotni gladini;
• 40 – 50 km/h – močan veter: premikajo se večje veje, ob žicah se sliši žvižganje, težko je nositi odprt dežnik, morski valovi nad 1m ;
• 50 – 60 km/h – zelo močan veter: drevje močno niha, hoja je upočasnjena in zahteva napor, valovi na morju se lomijo veter raznaša morsko peno v obliki dima
• 60 – 70 km/h – viharni veter: lomi veje in odkriva strehe, hoja je močno otežena, vsa morska gladina je v “dimu”, valovi so zelo težki in visoki.

V vetrovnem vremenu telo izgublja toploto hitreje, zato je občutek mraza veliko močnejši, kot bi bil ob brezvetrju. Kako zelo veter ojača občutek mraza, je lepo razvidno iz “kanadske” tabele (obstaja več različnih indeksov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo glede na to, kako so določili posamezne parametre, na primer vlago itd.).

Občutek mraza glede na temperaturo zraka in hitrost vetra

T air vodoravno zgoraj  je temperatura zraka izražena v stopinjah Celzija. V v prvem navpičnem stolpcu levo je hitrost vetra pri 10 metrih nadmorske višine izražena v kilometrih na uro.

Barvna polja od leve proti desni označujejo stopnjo tveganja za ozebline:

• zeleno območje: nizko tveganje ozeblin za večino ljudi;
• rumeno območje: povečano tveganje za večino ljudi po 10 do 30 minutah izpostavljenosti;
• oranžno območje: visoko tveganje za večino ljudi po 5 do 10 minutah izpostavljenosti;
• svetlo rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 do 5 minutah izpostavljenosti;
• rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 minutah izpostavljenosti.

Tabela se uporablja tako, da v prvi vrstici poiščemo ustrezno zunanjo temperaturo, v prvem stolpcu pa ustrezno hitrost vetra. Na presečišču obeh preberemo ustrezno temperaturo, ki bi v brezvetrju povzročila enak občutek mraza, kot ga sicer občutimo ob vetru.
Iz tabele tako vidimo, da se na zmernem vetru, ki piha s hitrostjo 40km/h in pri temperaturi 0°C počutimo tako, kot bi se ob brezvetrju počutili pri -7°C (pri 10 m nadmorske višine). Nizkim temperaturam zraka in močnemu vetru smo največkrat izpostavljeni v gorah. Poleg hribolazcev pa občutek mraza zaradi vetra zelo dobro poznajo tudi kolesarji in jadralci, seveda pa tudi vsi ostali, ki se veliko gibljejo na svežem zraku.

Izgubljanju toplote zaradi vetra se reče konvekcija, to je proces odvajanja toplote, kjer je eden od predmetov v gibanju, zato se segrete molekule ob površini menjavajo s hladnejšimi, izgube pa so odvisne od gostote (pri vodi so izgube toplote 25 krat večje kot pri zraku) in hitrosti.

Zgornja tabela ne zajema vlažnosti in tega, kako je človek oblečen ter kako suha ali mokra so njegova oblačila. Načeloma se predpostavlja, da je oseba primerno oblečena in da so njena oblačila suha. Voda zaradi svoje večje gostote odvaja toploto od telesa kar 25 krat hitreje kot zrak (Ostati suh pomeni ostati živ!). Na sploh predstavljajo izgube toplote preko odvajanja toplote zgolj 2% celotnih izgub vendar pa se te izgube pri mokrih oblačilih povečajo za 5 krat.

Poleg konvekcijskih in odvajalnih izgub toplote v okolje, telo izgublja toploto še preko sevanja (izmenjave toplote med telesom in okolico – dokler je naše telo toplejše od okolice) in izhlapevanja: izguba toplote zaradi pretvarjanja vode iz tekočega v plinasto stanje:

• potenje (izhlapevanje vode zaradi odvajanja odvečne toplote),
• dihanje (zrak se z vdihom v pljučih segreje in izdihne z večjo vlažnostjo).

Če se naše telo preveč ohladi, lahko pride najprej do površinskih poškodb zmrzovanja, ki se jim reče ozebline, pri ohlajevanju celotnega telesa pa pride do življenjsko ogrožajočega stanja podhladitve.

Podhladitev

Ljudje moramo vzdrževati razmeroma stalno temperaturo telesnega jedra. Podhladitev je stanje, ko se telesna temperatura spusti pod normalno, ki je med 35,8 in 37,2 °C. Tipični znaki podhladitve so: drhtenje, izčrpanost, zmedenost, nerodne poteze rok, izguba spomina, otežen govor, zaspanost, težave z vidom, otrdelost mišic. Podhladitev pomeni padec telesne temperature jedra (notranji organi in možgani) pod 35 ºC:

• Blaga podhladitev (35 – 32 ºC): jasna zavest, prisotni sta drgetanje in vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
• Zmerna podhladitev (32 – 28 ºC): podhlajenec je zaspan in otopel. Drgentanje preneha, dihanje in bitje srca sta upočasnjena.
• Huda podhladitev (28 ºC >): podhlajenec je nezavesten, dihanje in bitje srca sta komaj zaznavna, plitva in neredna. Pri temperaturi telesa jedra pod 24 ºC govorimo o navidezni in klinični smrti.

Okvirna vrednost blage podhladitve je med 35 in 32,2 stopinje Celzija. Za podhladitev je značilno, da telesna temperatura pada progresivno, konča pa se lahko z zaustavitvijo srca. Hude podhladitve pod 28 stopinje Celzija se navadno končajo tragično. Znaki zmerne podhladitve so prenehanje tresenja, občasne izgube zavesti, telesna temperatura, nižja od 32,2 stopinje Celzija, in otečen jezik. Pri pomoči je potrebno biti predvsem pravočasen, obenem pa moramo ugotoviti, ali gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev:

• Pri blagi podhladitvi ponesrečenca ovijemo v tople odeje ali obleke in ga čim hitreje spravimo do ogrevanega prostora, če je to le mogoče. Za piti mu damo tople napitke, ki ne smejo vsebovati alkohola. Ogrevanje mora biti postopno! Nikakor ne poskušajte s hitrim ogrevanjem s toplo vodo, kot je tuširanje. Tak pristop lahko povzroči zastoj srca, saj hladna kri iz okončin prehitro steče do srca.
• Ukrepi pri zmerni podhladitvi so bolj komplicirani. Kot v prejšnjem primeru nikoli ne uporabljajte hitrega ogrevanja, kot je tuš s toplo vodo. Podhlajenega ponesrečenca je potrebno čim prej spraviti v bolnišnico, če je le mogoče. Med premikanjem podhlajene osebe pazimo, da je ne premikamo sunkovito, saj lahko tresenje povzroči motnje delovanja srca. Takoj zadolžimo nekoga, da pokliče pomoč preko mobitela ali kako drugače. Med tem moramo ugotoviti, če podhlajeni diha in če ima pulz. To je navadno težko, saj je pulz zelo slab, zato moramo biti izjemno pazljivi. Če zagotovo ugotovimo, da podhlajeni nima pulza in ne diha, pričnemo najprej z oživljanjem. Ponesrečenca ogrejemo tako, da ga prenesemo v topel prostor, mu slečemo obleke, nato ga zavijemo v tople in suhe odeje oziroma druga oblačila. Ključno je, da mu pričnemo dodatno ogrevati prsi. To storimo z uporabo plastenk ali kakšne druge steklenice, v katero nalijemo toplo vodo, položimo na prsi in nato zavijemo z odejo, še bolje pa je, če imamo na razpolago aluminijasto folijo proti podhladitvi, kakršno dobimo v prodajalnah z alpinistično opremo. Okončin ne ogrevamo zaradi možnosti srčnega zastoja. Približno vsako uro zamenjamo steklenice s toplo vodo. Če nimamo tople vode, lahko uporabimo tudi lastno telo. Steklenice s toplo vodo po potrebi menjamo. Običajno vsakih 30 do 60 minut. Ogrevanje traja več ur, med postopkom pa pogosto pride do komplikacij, kot je šok, nadaljnji padec telesne temperature ali odpoved srca.
• Pri hudi podhladitvi osebo namestite v stabilni bočni položaj. Nadzirajte dihanje in bitje srca ter se pripravite na morebitno oživljanje. Vzemite si vsaj minuto časa za ugotavljanje dihanja in bitja srca, ker podhlajeni ponesrečenec diha zelo plitko. Če ju ne zaznate, začnite z oživljanjem in to počnite, dokler ne prispe strokovna medicinska pomoč.

Mraz je skupaj s stanjem podhladitve ena največjih nevarnosti, ki jih pred nas postavlja okolje, vendar se nanj lahko dobro pripravimo s primerno obleko (v več slojih, bistven je najbolj zunanji sloj, za zaščito pred vetrom in/ali vlago; suha rezerva) in primernim ravnanjem (najprej poskrbeti zavetje pred zunanjimi elementi, kot sta dež in veter, šele nato pride ostalo). Uničujoča moč mraza pa se še poveča skupaj z vlago – ostati suh pomeni ostati živ.

leska (grm) Corylus avellana

Leska je za nas gošavce ena od najuporabnejših – takorekoč svetih -  rastlin in je naš najpogostejši grm, tak, da je močne rasti in razvejan. Ima široke, usnjate liste, ki so premenjalni, kratkopecljati, okroglosrčasti in na koncu priostreni. Na rastlini rastejo moški in ženski cvetovi, iz oplojenih se poleti razvijejo okusni plodovi – lešniki. Cveti od februarja do aprila, preden se razvijejo listi. Rastlina je dvospolna in enodomna, moški cvetovi so viseče mačice, polne rumenega cvetnega prahu, ženski pa sestavljajo popek,obdan z luskolisti. Je pionirska rastlina in do 5 m visok grm.

Raste na skoraj povsod, kjer raste grmovje, na senčnih in sončnih pobočjih, gmajnah, listnatih in mešani gozdovih od nižine do montanskega pasu.  Leska s svojim odpadlim listjem izboljšuje gozdna tla. Njeni popki so pomembna hrana za rastlinojedo divjad pozimi. Leska je razširjena po vsej Evropi, Britanskem otočju in S. Afriki.

leska (listi) Corylus avellana

Lesko se večinoma povezuje z njenimi plodovi - lešniki, ki so prehransko gledano eno od močnejših živil, saj so bogati z olji, beljakovinami, vitamini in minerali; nabiramo jih jeseni. Vendar pa je koristna cela, njen les lahko uporabimo za izdelavo česarkoli (s precej omejenim rokom trajnja) od zasilnih bivališč, prek palic za pečenje, puščic in kopij pa do zobotrebcev. Lahko pa z njim tudi lepo podkurimo – čeprav ima precej nizko kurilno vrednost.

leska (puščice, nabodala, ražniji, kopja, palice...) Corylus avellana

Seveda pa je leska tudi zdravilna – pa ne samo v obliki leskove masti. Sveži leskovi listi zaustavljajo drisko – takorekoč na licu mesta. Pater Simon Ašič priporoča, da liste v primeru driske pojemo surove, najbolje na kosu kruha, ve pa tudi, da so zdravilne tudi mačice in lubje. Mačice so koristne proti gripi in pljučnici, ker povzročajo potenje, čaj iz listov in lubja pa zdravi golenske razjede, hemeroide in ustavlja drisko – če nas ta preseneti v naravi lahko pojemo kar surove liste (deluje – prisežem na lastna čreva).

Mladi čemaž - Allium Ursinum

Znanstvena klasifikacija

Kraljestvo:    Plantae
(nerazvrščeno):    Angiosperms
(nerazvrščeno):    Monocots
Order:    Asparagales
Družina:    Alliaceae
Rod:    Allium (česen)
Vrsta:    A. ursinum

Znanstveno (latinsko) ime:

Allium ursinum

Cvetoči čemaž- Allium Ursinum

Opis: rastlina z ozko čebulico, listi široko suličasti, z izrazitim pecljem, večinoma parni, pritlični. Pliski navidezni kobul, brez zarodnih čebulic, s čisto belimi 8-10 mm velikimi cvetovi.

Cvetoči čemaž:

Cvetoči čemaž - Allium Ursinum

Lahko ga tudi  sejemo ali sadimo na vrtu, saj občutljiv na vrsto zemlje, pa potrebuje vlago in senco.

Užitna je vsa rastlina: suličasti listi (posebno pred cvetenjem), popki, cvetovi, plodovi in podolgovata čebulica. Liste nabiramo od trenutka, ko se prikažejo pa do cvetenja, čebulice pa poleti in pozimi (če vemo, kje se nahajajo). Čemaža ne sušimo, saj izgubi svoje učinkovine.

Uporabljamo surovega ali kuhanega bodisi kot začimbo namesto česna bodisi kot zelenjavo, vendar pri uporabi surovega ne gre pretiravati – še posebej pri tistih, ki imajo občutljivejši spodnji del. Z narezanimi listi ali cvetovi lahko začinimo juhe, omake, solate in druge jedi. Cvetovi imajo močnejši okus. S kuhanjem se okus po česnu precej porazgubi. Iz njega pripravljamo juhe, omake, različne nadeve, namaze, in še marsikaj.

polje čemaža

Poleg svojih nespornih kulinaričnih kvalitet pa je čemaž nadvse zdravilen (še posebej proti visokemu pritisku, strnjevanju krvi, astmi). Iz njega izdelujejo zdravila (zato ga bojo najbrž kmalu prepovedali). Pater Simon Ašič v Priročniku za nabiranje zdravilni rastlin (stran 26) pravi, da se čemaž nadvse obnese za spomladansko zdravljenje (konec koncev tudi medvedi z njim preganjajo zajedalce, ki so si jih nabrali čez zimo), njegov sok pa je koristen za celjenje ran, ki se nerade celijo.

OPOZORILO!
Čemažu sta na videz podobni dve zelo strupeni rastlini, ki ponavadi rasteta na podobnih mestih:

1. jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki ima skoraj enake suličaste liste in pogosto raste skupaj z njim (vendar ne diši po  česnu). Ločimo ga po nekoliko temnejši barvi (nezanesljiv znak), listih, ki rastejo navpično in skupaj v rozeti, po žlebastih steblih, medtem ko ima čemaž robata stebla in trdo, dobro vidno žilo v sredini listov, kar zlahka otipamo.

Na sliki spodaj se vidi bistvena razlika:

jesenski podlesek - Colchicum autumnale (listi so skupaj)

Listi se pri jesenskem podlesku držijo skupaj in rastejo iz enega gomolja (po strokovnjaško se reče, da rastejo iz rozete), medtem, ko ima pri čemažu vsak list tudi precej dolg pecelj svojo čebulico – kot se vidi na zadnji sliki spodaj, kjer je cela rastlina čemaža s čebulico vred.

(Prav v tem trenutku so po radiju povedali, da so letos že zdravili 4 paciente, ki so nabrali jesenske podleske, 1 bolnica pa je žal umrla)

2. Druga strupena rastlina, ki je podobna čemažu je šmarnica (Convallaria majalis), ki ima dva lista, ki se ločujeta od okroglega stebla v zgornjem delu rastline (in ne diši po  česnu). Zanesljivo pa ju ločijo cvetovi. Šmarnica se razraste šele maja, medtem ko požene čemaž marca ali v topli zimi že februarja.

Šmarnice – tik pred cvetenjem:

Šmarnice malo pred cvetenjem

(slike lepe)

Največji problem je v tem, da nabiralci nabirajo čemaž v šopih, pri tem pa lahko utrgajo še kako drugo strupeno rastlino, ki raste skupaj s čemažem.

Moj prvi nasvet je, da se pri nabiranju čemaža zanašajte na vonj (z roko nekoliko zmečkajte list) – če ne diši po česnu ali če diši drugače, potem to ni čemaž, če niste 100% prepričani, potem to ni čemaž. Drugi nasvet je: ne bodite grabežljivci; raje si vzemite čas in uživajte v nabiranju najlepših listkov – tisti so tudi najboljši pa še smeti ni potrebno prebirati.

Allium Ursinum - čemaž

Čemaž od blizu – tik pred cvetenjem  (lepo so že vidni cvetni popki – vidi se tudi, da je vsak list na svojem peclju – lahko sta dva na čebulico):

cemaz od blizu - s popki

Cela rastlina s čebulico vred (pred dobrim mesecem):

čemaž cela rastlina s čebulico

Trobentica - Primula vulgaris

Znanstvena klasifikacija:
Kraljestvo:    Plantae (rastline)
Deblo:    Magnoliophyta (semenke)
Razred:    Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red:    Ericales (vresovci)
Družina:    Primulaceae (jegličevke)
Rod:    Primula
Vrsta:    P. vulgaris

Znanstveno (latinsko) ime:
Primula vulgaris

Kot sem že omenil, je trobentica prvakinja tudi v tem, da je prva, ki je užitna (jemo lahko predvsem cvetove), premore pa tudi določene zdravilne lastnosti. Pater Simon Ašič (Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin stran 139) pravi, da čaj iz svežih poparjenih cvetov zdravi vse vrst katarjev in  odpravlja zimsko navlako iz telesa, lajša kašelj ter nadomešča vitamin C. Preprečuje ali vsaj blaži pljučnico, čisti kri, ledvice sečila in odvajala. Zdravi tudi protin in revmo, ki ju z daljšim pitjem prežene. Krepčilno deluje na živce in srce, blaži migreno in živčni glavobol, zmanjša živčno dregetanje udov in se obnese pri nespečnosti.

Med cvetenjem, ki traja od konca januarja pa do maja, nabiramo cvetje (sušiti ga moramo na hitro), korenine pa kopljemo marca in aprila (očiščene korenine naberemo na nitke in jih sušimo na zračnem senčnem mestu).

Sezone trobentic torej letos še ni konec…

kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Za resen lov sem bil vsekakor precej pozen, saj sem se odpravil šele malo pred osmo – zadeva je bila mišljena bolj v smislu testiranja opreme, vse se je začelo z nekim detlom, saj se mi je v stilu pravega foto gverilca zdelo, da so morda ptice tisti pravi objekt, na katerem bi lahko lahko uril svoje foto veščine: so dovolj plašne, tako da predstavljajo določen izziv pa še lepe so.

Prvo kanjo sem zagledal precej hitro, nato pa se mi je ena od njih nastavila neposredno na doseg roke (z lokom in puščico v roki bi jo z lahkoto spravil ob kakšno pero):

kanja

Na koncu pa so so mi v oči skočili še štrleči zajčji uhlji tako, da sem lahko v stilu Vinetuja izkoristil še veščino zalezovanja in (foto)ujel zajca, ki bi lahko razveselil celo družino:

zajec

Skratka z lovom je tako, kot je učil don Juan: nepredvidljivost in osredotočenost na vse sta ključni. In seveda neslišnost ter nevidnost. Za lovca je dovolj, da pozna svoj plen…

Na lov sem se podal s Canonom PowerShot SX20, ki sem ga nekoliko nadgradil (CHDK – Canon Hack Development Kit), tako da mi omogoča tudi surove posnetke in še nekaj drugih dobrot…

Celoten lov je bil videti približno takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

Oblike rezil z ostrinami – rdeča barva označuje ostrino

Tukaj podajam osnovne oblike rezil noža v njihovi najbolj prvobitni izvedbi. Poimenovanja posameznih delov rezila, o katerih je govora tukaj, so pojasnjena v tem prispevku.

Na sliki so prikazane osnovne oblike rezil z označenimi ostrinami – rdeča barva označuje ostrino, ostrine na hrbtnem delu konice so lahko samo okrasne oziroma lažne ostrine, ki niso naostrene.

(1)»Navadno rezilo« ima zakrivljeno ostrino in ravno hrbtišče. Hrbet rezila, ki ni oster, omogoča uporabniku, da uporablja prste za usmerjanje sile, hkrati pa je zaradi njega nož težji in močnejši glede na njegovo velikost. Nenabrušen hrbet pa omogoča tudi nekatere druge načine uporabe. Krivina ostrine osredotoča silo na manjši površini in olajša rezanje. Ta oblika omogoča tako dobro sekanje kot tudi rezanje. To je med enoreznimi tudi najboljša oblikami za zabadanje, saj rezilo dela zarezo tako, da lahko celotna širina noža gre skoznjo, ne da bi hrbtišče moralo na stran potiskati dodaten material tako kot pri rezilu s padajočo konico (3) ali ovčji nogi (5).

(2) Zakrivljeno rezilo oziroma rezilo z zakrivljeno, privzdignjeno konico. Nož s tako obliko rezila ima hrbet, ki se zakrivi navzgor, kar lažjim nožem omogoča, da imajo na svojem rezilu daljšo ostrino in tako tudi obsežnejše rezalno področje. Konica noža se pri tej obliki rezila nahaja nad hrbtom noža. Takšen nož je primernejši za rezanje in zarezovanje. Rezila z zakrivljeno oziroma dvignjeno konico ponujajo večje rezalno območje ali trebuh in so pogosta pri nožih za odiranje.

(3) Rezilo s padajočo konico – padajoča konica rezila ima izbočeno (konveksno) krivino hrbta proti konici. Hrbtni del ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko tudi naostrena. Obnaša se podobno kot »prirezana konica« (8), vendar ima močnejšo konico, ki je manj primerna za prebadanje. Včasih ima lahko na hrbtu lažno oziroma okrasno ostrino.

Rezilo s padajočo konico

(4) Rezilo z odrezano konico (včasih so jih uporabljali predvsem za skopljenje živali), ima enojno večinoma ravno ostrino, ki se močno zakrivi navzgor pri konici, kjer je na kratko in topo prirezano. Z ukrivljenim koncem noža, ki se bolj približa navpični osi rezila kot pri ostalih oblikah rezil in mu manjka konice, se zmanjša možnost prebadanja, zato so ti noži primerni za odiranje.

(5) »Ovčja noga« ima ravno ostrino in ravno hrbtišče, ki se na koncu izbočeno zakrivi proti ostrini. Zagotavlja največ nadzora, saj ima ravno hrbtišče, ki ga mogoče držati s prsti. Ta oblika je zelo močna pri pritiskanju od hrbta proti konici ter ostrini in za rezanje ter rezljanje povsod, kjer je potrebno veliko pritiska. Ravna ostrina pa omogoča tudi najlažje brušenje, saj je zaradi nje pri brušenju lažje ohranjati enak kot ostrine glede na brusilni kamen. Ovčja noga zgleda kot ovčje kopito. Največ so jih uporabljali mornarji saj je ta oblika konice preprečevala nenamerno prebadanje med zibanjem ladje.

kljunasto rezilo

(6) Kljunasto rezilo – kljunasta oblika rezila, ki ji v anglosaksonskem svetu popularno pravijo »Wharncliffe« (obliko tega rezila se zmotno pripisuje Earlu Wharncliffškemu – čeprav spada med tradicionalne oblike, ki so z nami že od nekdaj – Saksoni in Vikingi so mu rekli seax ), ima podoben profil in lastnosti kot ovčja noga (5), le da se krivina hrbta prične bližje ročaju in je bolj postopna. To rezilo je precej bolj trdno kot ostala rezila primerljive velikosti. Na sliki je lepo vidna tudi lažna oziroma okrasna ostrina.

(7) Krempljasto oziroma srpasto rezilo, ima obliko pol srpa ali kremplja z ostrino, ki je vbočena proti hrbtu, kar poveča dolžino ostrine. Konica rezila pa se ponavadi nahaja nižje ali pa v isti višini kot peta rezila. Te oblike rezila so zelo trdne in primerne za rezljanje, slovijo pa tudi po tem, da zelo dobro ohranjajo ostrino.

rezilo s prirezano konico

(8) Prirezano rezilo – rezilo s prirezano konico, je podobne oblike kot navadno  rezilo (1) z ravno »prirezanim« (kot na sliki) ali konkavno (vboklo) oblikovanim hrbtiščem zato, da postane konica tanjša in bolj ostra. Prirezan del hrbta ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko nabrušena na sekundarno ostrino (Bowie). Ostra konica je uporabna kot šilo ali za rezanje na težko dostopnih mestih. Če je lažni rob nabrušen, se poveča učinkovitost noža pri prebadanju.

(9) Kamasu Kissaki (več pogosto tudi »amerikanizirani tanto«), je Japonska oblika rezil, ki se je nehala uporabljati v 15. stoletju. Je nekoliko dletasta konica, ki je debelejša proti konici (in je blizu hrbtišču) in zato med najmočnejšimi. Na prvi pogled se zdi podobna vsem konicam japonskih mečev in nožev, vendar pa tanto uporablja navadno obliko rezila. Kamasu Kissaki je pogosto raven, lahko pa je tudi nežno ukrivljen. Konica je pravzaprav sekundarna ostrina na koncu rezila s celotnim kotom med 60 in 80 stopinj. Nekatere različice imajo lahko hrbtišče nagnjeno proti konici in na kratki razdalji od konice tudi nabrušeno.

suličasta oziroma listnata oblika rezila - bodalo

(10) Listnato rezilo – rezilo v obliki lista ali suličasto rezilo je simetrično izbočeno (konveksno) priostreno rezilo s konico, ki je na sredini središčne linije dolžine rezila. Suličasto rezilo ima lahko nabrušeno samo eno stran (ali pa ima lažno ostrino), lahko ima nabrušeno samo del druge ostrine ali pa je nabrušeno dvorezno – in postane bodalo.

(11) Klinasto rezilo je simetrično, zelo koničasto, dvorezno rezilo. Njegova dolga ostra konica zagotavlja dobro prebadanje, vendar pa se lahko hitreje zlomi. To je osnovna oblika vseh bodal in nas spremlja že od pradavnine.

Ulu - tradicionalni inuitski ženski nož

Ulu – inuitski tradicionalni ženski nož (dobesedno pomeni ulu »ženski nož«) je ponavadi naostren del kroga lahko pa imajo tudi skoraj ravna rezila. To rezilo nima konice, ročaj pa je nameščen zadaj na sredini hrbta in je najmočnejša oblika noža. Je večnamenski nož, ki se uporablja za odiranje in čiščenje, rezanje, pripravo hrane in gradnjo iglujev. Polkrožna različica se pojavlja tudi drugje in se imenuje »glavati nož«, njegova zlobnejša koničasta različica pa je potisno bodalo.

To so torej najbolj osnovne, grobe, temeljne oblike rezil, iz katerih lahko dobimo nekatere bolj sestavljene oblike rezil nožev, kot je, na primer, nepalski kukri:

kukri

Za kukri lahko rečemo, da ima rezilo s padajočo konico, ki je hkrati tudi krempljasto rezilo, če gledamo zgolj njegov prednji del pa bi lahko rekli da ima suličasto rezilo. Celotni prednji del  ostrin pa deluje kot kljunasto rezilo. Pravzaprav je veliko nožev, ki imajo rezila, ki med seboj kombinirajo več različnih oblik.

zmanjšajte bolečino

Povezava med našim umom in telesom je še vedno precej skrivnostna in neraziskana zadeva. Nedavno so šamani iz oxfordske univerze odkrili novo protibolečinsko sredstvo: daljnogled.

Če daljnogled obrnemo okrog in pogledamo na pomanjšani poškodovani del telesa, se bolečina zmanjša, prav tako pa se zmanjša tudi oteklina.

Vse skupaj nam veliko pove o tem, kako močna je naša mentalna povezava med tem, kaj in kako vidimo, ter tem, kaj čutimo.

Daljnogled pa se je tako iz torbice s koristnimi pripomočki preselil v torbico za prvo pomoč.

Kaj pa, če nimate daljnogleda s sabo, ko se udarite po prstu? Bolečina bo manjša, če preprosto pogledate stran in pozabite…

Pri urezninah pa priporočam, da najprej zaustavite krvavitev.

Samo kurjenje ognja bi lahko razdelil na štiri osnovne faze, ki so za uspešno kurjenje ognja enako pomembne, hkrati pa je pomembno tudi, da si sledijo v določenem vrstnem redu:

1. postavljanje ognjišča;
2. pripravljanje materiala;
3. prižiganje ognja;
4. nalaganje materiala;

Postavljanje ognjišča je prva faza in je pomembno predvsem zaradi varnosti, razlikuje pa se glede na material, ki ga imamo na razpolago, namen ognja in ognjišča in seveda na število ljudi, ki bodo ogenj in ognjišče uporabljali.
Pripravljanje materiala, s katerim bomo ogenj zakurili, je druga faza prižiganja in kurjenja ognja, ki pomembno vpliva tako na uspešno prižiganje kot tudi na kasnejše kurjenje. Tudi pri nabiranju in pripravi materiala za kurjenje smo odvisni od okoliščin, v katerih se znajdemo. Pri pripravi materiala sta za nadaljnje uspešno kurjenje najbolj pomembni količina in kakovost nabranega materiala (ponavadi lesa), pri kvaliteti je mišljeno predvsem to, da je les čim bolj suh in seveda, da ima čim boljšo gorljivost (da gori čim dlje s čim manj dima in da se naredi čim boljša žerjavica). Enako pa je pomembno, da zagotovimo primerno strukturo pripravljenega materiala: da imamo zadostno (bolje preveliko kot premajhno) količino materiala vseh dimenzij; od netiva preko najmanjših paličic in do največjih polen…
Prižiganje ognja je nekako osrednja faza, ki pa je lahko uspešna samo, če smo zadovoljivo izvedli vse predhodne faze. Način prižiganja je najprej odvisen od izbire prižigala in netiva, ki je tista najmanjša kategorija pri pripravi materiala za prižiganje in je hkrati tudi najpomembnejša, s tem pa tudi najbolj problematična. Seveda moramo netivo prilagoditi prižigalnemu sredstvu. Nabor teh sredstev je izredno širok in se giblje od navadnih vžigalnikov preko vžigalic pa tja do primitivnih sredstev in načinov, kot je prižiganje z lokom ali kresilom. Načeloma velja, da pri bolj primitivnih napravah izbira in priprava netiva velja veliko večjo vlogo kot pri manj primitivnih.
Nalaganje materiala na ogenj je pomembno tako za varno kurjenje, kot tudi za uspešno kurjenje, dober izkoristek materiala in za uporabo ognja ter ognjišča. Tu je pomembno predvsem pravočasno nalaganje, se pravi, da nalagamo tedaj, ko ogenj gori lepo, ne pa takrat, ko je že skoraj ugasnil. Prav tako je pomembno, kaj hočemo z nalaganjem doseči; če hočemo, da nam bo ogenj nekoliko bolj posvetil, potem naložimo tanjše vejice in polena, ki vsebujejo veliko smole, če potrebujemo žerjavico, potem bomo nalagali zdrava srednje debela polena listavcev – boljša so tista, ki so gostejša, če pa hočemo samo vzdrževati ogenj za dlje časa, potem nalagamo najdebelejša, lahko tudi manj suha polena.

Sedaj pa še kratek prikaz kurjenja z magnezijevo pripravo za kurjenje ognja. Tudi tu se je v praksi izkazalo, kako zelo je pomembna izbira in nabiranje netiva. Sama naprava je sestavljena iz magnezijeve ploščice, ki služi kot osnovno netilo in ferodične paličice, ki služi za iskro. Sam magnezij razvije zelo visoko temperaturo, ki pa je bolj kratkotrajnega trajanja Najprej sva z Martinom poskušala z dračjem in tanjšimi paličicami, nato s tankimi ostružki, na koncu pa zmagala s smolo. Sicer pa naj video govori:

zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Med filozofi bi se lahko našli tudi takšni, ki pravijo, da je najboljši nož samo ideal, kateremu se lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približamo, vendar ga nikoli ne moremo doseči in zato tudi ne moremo najti dokončnega odgovora na vprašanje, kakšen je najboljši nož. Gošavski odgovor  je precej bolj jasen in nedvoumen:

Najboljši je tisti nož, ki ga imaš pri roki, ko ga potrebuješ.

in

Najboljši nož je najbolj oster nož.

Takšno je bistvo najboljšega noža v dveh stavkih. Skoraj vse ostale lastnosti so lahko popolnoma poljubne. Zelo dober nož je lahko premalo oster ali celo top, nikoli pa ne more biti preveč oster.

Ko izbiramo nož v trgovini naj bi bilo torej prvo vprašanje, ali bom lahko ta nož imel poleg sebe, ko ga bom potreboval; znotraj tega seveda pade vprašanje cene, če je nož predrag se ponosnemu lastniku zelo hitro zgodi, da ga pospravi v predal namesto, da bi ga uporabljal. Vprašanje zajema tudi velikost, če je nož prevelik, se kaj hitro zgodi, da ga kje odložimo ali pa da ostane v nahrbtniku, ozroma ga niti ne smemo imeti pri sebi.

Naslednje vprašanje glede najboljšega noža zadeva namen – kaj bomo z nožem počeli: rezali hrano, rezljali, odpirali konzerve, hodili v hribe, nabirali gobe, mesarili in tako dalje. To vprašanje zajema tudi večnamenskost, ki je lepo zajeta pri raznih kombiniranih žepnih nožih in seveda vprašanje ali naj bo nož preklopen ali iz enega kosa. Preklopni noži so ponavadi bolj primerni za nošnjo žepu in nam lahko ponujajo tudi več funkcij (razna dodatna rezila, žagice, odpirači…) – od tod tudi ime “žepni nož”, ostali noži pa nam načeloma ponujajo boljšo varnost pri delu, večjo trdnost, daljše rezilo in ponavadi tudi lažjo dostopnost in uporabo rezila. Pri preklopnih oziroma žepnih nožih se ponavadi daje premalo poudarka na varnost – najpomembnejši element, takoj za rezilom, je zapora, ki preprečuje, da bi se nam rezilo noža med rezanjem zaprlo in nas poškodovalo; naslednje pomembno vprašanje pa je, ali je nož mogoče odpreti samo z eno roko – kar je z večjimi ali manjšimi težavami izvedljivo skoraj vedno.

Glede na to, da je nož podaljšek roke pa se ponavadi premalo pozornosti posveča predvsem ročaju noža, od katerega je v največji meri odvisna tako varnost rezanja, kot tudi splošno izkustvo in občutek pri delu z nožem. Pri preklopnikih smo tukaj v veliki meri precej bolj omejeni, saj se posamezni modeli razlikujejo, načeloma pa velja, da je večji ročaj (in večji nož) bolj varen in da so varnejši noži s sprednjim ščitnikom, ki preprečuje, da bi nam ročaj med prijemom zdrsnil vse do rezila. Prav tako so tudi boljši in varnejši tisti noži, ki imajo ročaj obložen z materialom, ki ne drsi, kot so (nelakiran) les, usnje ali guma. Naslednja pomebna stvar pa je še to, kako je rezilo spojeno z ročajem; tu se moramo ozirati predvsem na trdnost spoja, neprekosljivi pri tem pa so seveda tisti noži, ki imajo rezilo in ročaj narejena iz enega samega kosa jekla (kamen, kost in keramika so sicer zanimivi, vendar pa zaradi svoje krhkosti absolutno nekonkurenčni jeklu).

Kako lahko človek pride do najboljšega noža je torej sedaj popolnoma jasno: tako, da ga vtakne v žep ali za pas. Kako do najbolj ostrega pa bom še poskusil odgovoriti v prihodnosti…