kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Za resen lov sem bil vsekakor precej pozen, saj sem se odpravil šele malo pred osmo – zadeva je bila mišljena bolj v smislu testiranja opreme, vse se je začelo z nekim detlom, saj se mi je v stilu pravega foto gverilca zdelo, da so morda ptice tisti pravi objekt, na katerem bi lahko lahko uril svoje foto veščine: so dovolj plašne, tako da predstavljajo določen izziv pa še lepe so.

Prvo kanjo sem zagledal precej hitro, nato pa se mi je ena od njih nastavila neposredno na doseg roke (z lokom in puščico v roki bi jo z lahkoto spravil ob kakšno pero):

kanja

Na koncu pa so so mi v oči skočili še štrleči zajčji uhlji tako, da sem lahko v stilu Vinetuja izkoristil še veščino zalezovanja in (foto)ujel zajca, ki bi lahko razveselil celo družino:

zajec

Skratka z lovom je tako, kot je učil don Juan: nepredvidljivost in osredotočenost na vse sta ključni. In seveda neslišnost ter nevidnost. Za lovca je dovolj, da pozna svoj plen…

Na lov sem se podal s Canonom PowerShot SX20, ki sem ga nekoliko nadgradil (CHDK – Canon Hack Development Kit), tako da mi omogoča tudi surove posnetke in še nekaj drugih dobrot…

Celoten lov je bil videti približno takole:

[View with PicLens]

123►

Oblike rezil z ostrinami – rdeča barva označuje ostrino

Tukaj podajam osnovne oblike rezil noža v njihovi najbolj prvobitni izvedbi. Poimenovanja posameznih delov rezila, o katerih je govora tukaj, so pojasnjena v tem prispevku.

Na sliki so prikazane osnovne oblike rezil z označenimi ostrinami – rdeča barva označuje ostrino, ostrine na hrbtnem delu konice so lahko samo okrasne oziroma lažne ostrine, ki niso naostrene.

(1)»Navadno rezilo« ima zakrivljeno ostrino in ravno hrbtišče. Hrbet rezila, ki ni oster, omogoča uporabniku, da uporablja prste za usmerjanje sile, hkrati pa je zaradi njega nož težji in močnejši glede na njegovo velikost. Nenabrušen hrbet pa omogoča tudi nekatere druge načine uporabe. Krivina ostrine osredotoča silo na manjši površini in olajša rezanje. Ta oblika omogoča tako dobro sekanje kot tudi rezanje. To je med enoreznimi tudi najboljša oblikami za zabadanje, saj rezilo dela zarezo tako, da lahko celotna širina noža gre skoznjo, ne da bi hrbtišče moralo na stran potiskati dodaten material tako kot pri rezilu s padajočo konico (3) ali ovčji nogi (5).

(2) Zakrivljeno rezilo oziroma rezilo z zakrivljeno, privzdignjeno konico. Nož s tako obliko rezila ima hrbet, ki se zakrivi navzgor, kar lažjim nožem omogoča, da imajo na svojem rezilu daljšo ostrino in tako tudi obsežnejše rezalno področje. Konica noža se pri tej obliki rezila nahaja nad hrbtom noža. Takšen nož je primernejši za rezanje in zarezovanje. Rezila z zakrivljeno oziroma dvignjeno konico ponujajo večje rezalno območje ali trebuh in so pogosta pri nožih za odiranje.

(3) Rezilo s padajočo konico – padajoča konica rezila ima izbočeno (konveksno) krivino hrbta proti konici. Hrbtni del ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko tudi naostrena. Obnaša se podobno kot »prirezana konica« (8), vendar ima močnejšo konico, ki je manj primerna za prebadanje. Včasih ima lahko na hrbtu lažno oziroma okrasno ostrino.

Rezilo s padajočo konico

(4) Rezilo z odrezano konico (včasih so jih uporabljali predvsem za skopljenje živali), ima enojno večinoma ravno ostrino, ki se močno zakrivi navzgor pri konici, kjer je na kratko in topo prirezano. Z ukrivljenim koncem noža, ki se bolj približa navpični osi rezila kot pri ostalih oblikah rezil in mu manjka konice, se zmanjša možnost prebadanja, zato so ti noži primerni za odiranje.

(5) »Ovčja noga« ima ravno ostrino in ravno hrbtišče, ki se na koncu izbočeno zakrivi proti ostrini. Zagotavlja največ nadzora, saj ima ravno hrbtišče, ki ga mogoče držati s prsti. Ta oblika je zelo močna pri pritiskanju od hrbta proti konici ter ostrini in za rezanje ter rezljanje povsod, kjer je potrebno veliko pritiska. Ravna ostrina pa omogoča tudi najlažje brušenje, saj je zaradi nje pri brušenju lažje ohranjati enak kot ostrine glede na brusilni kamen. Ovčja noga zgleda kot ovčje kopito. Največ so jih uporabljali mornarji saj je ta oblika konice preprečevala nenamerno prebadanje med zibanjem ladje.

kljunasto rezilo

(6) Kljunasto rezilo – kljunasta oblika rezila, ki ji v anglosaksonskem svetu popularno pravijo »Wharncliffe« (obliko tega rezila se zmotno pripisuje Earlu Wharncliffškemu – čeprav spada med tradicionalne oblike, ki so z nami že od nekdaj – Saksoni in Vikingi so mu rekli seax ), ima podoben profil in lastnosti kot ovčja noga (5), le da se krivina hrbta prične bližje ročaju in je bolj postopna. To rezilo je precej bolj trdno kot ostala rezila primerljive velikosti. Na sliki je lepo vidna tudi lažna oziroma okrasna ostrina.

(7) Krempljasto oziroma srpasto rezilo, ima obliko pol srpa ali kremplja z ostrino, ki je vbočena proti hrbtu, kar poveča dolžino ostrine. Konica rezila pa se ponavadi nahaja nižje ali pa v isti višini kot peta rezila. Te oblike rezila so zelo trdne in primerne za rezljanje, slovijo pa tudi po tem, da zelo dobro ohranjajo ostrino.

rezilo s prirezano konico

(8) Prirezano rezilo – rezilo s prirezano konico, je podobne oblike kot navadno  rezilo (1) z ravno »prirezanim« (kot na sliki) ali konkavno (vboklo) oblikovanim hrbtiščem zato, da postane konica tanjša in bolj ostra. Prirezan del hrbta ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko nabrušena na sekundarno ostrino (Bowie). Ostra konica je uporabna kot šilo ali za rezanje na težko dostopnih mestih. Če je lažni rob nabrušen, se poveča učinkovitost noža pri prebadanju.

(9) Kamasu Kissaki (več pogosto tudi »amerikanizirani tanto«), je Japonska oblika rezil, ki se je nehala uporabljati v 15. stoletju. Je nekoliko dletasta konica, ki je debelejša proti konici (in je blizu hrbtišču) in zato med najmočnejšimi. Na prvi pogled se zdi podobna vsem konicam japonskih mečev in nožev, vendar pa tanto uporablja navadno obliko rezila. Kamasu Kissaki je pogosto raven, lahko pa je tudi nežno ukrivljen. Konica je pravzaprav sekundarna ostrina na koncu rezila s celotnim kotom med 60 in 80 stopinj. Nekatere različice imajo lahko hrbtišče nagnjeno proti konici in na kratki razdalji od konice tudi nabrušeno.

suličasta oziroma listnata oblika rezila - bodalo

(10) Listnato rezilo – rezilo v obliki lista ali suličasto rezilo je simetrično izbočeno (konveksno) priostreno rezilo s konico, ki je na sredini središčne linije dolžine rezila. Suličasto rezilo ima lahko nabrušeno samo eno stran (ali pa ima lažno ostrino), lahko ima nabrušeno samo del druge ostrine ali pa je nabrušeno dvorezno – in postane bodalo.

(11) Klinasto rezilo je simetrično, zelo koničasto, dvorezno rezilo. Njegova dolga ostra konica zagotavlja dobro prebadanje, vendar pa se lahko hitreje zlomi. To je osnovna oblika vseh bodal in nas spremlja že od pradavnine.

Ulu - tradicionalni inuitski ženski nož

Ulu – inuitski tradicionalni ženski nož (dobesedno pomeni ulu »ženski nož«) je ponavadi naostren del kroga lahko pa imajo tudi skoraj ravna rezila. To rezilo nima konice, ročaj pa je nameščen zadaj na sredini hrbta in je najmočnejša oblika noža. Je večnamenski nož, ki se uporablja za odiranje in čiščenje, rezanje, pripravo hrane in gradnjo iglujev. Polkrožna različica se pojavlja tudi drugje in se imenuje »glavati nož«, njegova zlobnejša koničasta različica pa je potisno bodalo.

To so torej najbolj osnovne, grobe, temeljne oblike rezil, iz katerih lahko dobimo nekatere bolj sestavljene oblike rezil nožev, kot je, na primer, nepalski kukri:

kukri

Za kukri lahko rečemo, da ima rezilo s padajočo konico, ki je hkrati tudi krempljasto rezilo, če gledamo zgolj njegov prednji del pa bi lahko rekli da ima suličasto rezilo. Celotni prednji del  ostrin pa deluje kot kljunasto rezilo. Pravzaprav je veliko nožev, ki imajo rezila, ki med seboj kombinirajo več različnih oblik.

zmanjšajte bolečino

Povezava med našim umom in telesom je še vedno precej skrivnostna in neraziskana zadeva. Nedavno so šamani iz oxfordske univerze odkrili novo protibolečinsko sredstvo: daljnogled.

Če daljnogled obrnemo okrog in pogledamo na pomanjšani poškodovani del telesa, se bolečina zmanjša, prav tako pa se zmanjša tudi oteklina.

Vse skupaj nam veliko pove o tem, kako močna je naša mentalna povezava med tem, kaj in kako vidimo, ter tem, kaj čutimo.

Daljnogled pa se je tako iz torbice s koristnimi pripomočki preselil v torbico za prvo pomoč.

Kaj pa, če nimate daljnogleda s sabo, ko se udarite po prstu? Bolečina bo manjša, če preprosto pogledate stran in pozabite…

Pri urezninah pa priporočam, da najprej zaustavite krvavitev.

Samo kurjenje ognja bi lahko razdelil na štiri osnovne faze, ki so za uspešno kurjenje ognja enako pomembne, hkrati pa je pomembno tudi, da si sledijo v določenem vrstnem redu:

1. postavljanje ognjišča;
2. pripravljanje materiala;
3. prižiganje ognja;
4. nalaganje materiala;

Postavljanje ognjišča je prva faza in je pomembno predvsem zaradi varnosti, razlikuje pa se glede na material, ki ga imamo na razpolago, namen ognja in ognjišča in seveda na število ljudi, ki bodo ogenj in ognjišče uporabljali.
Pripravljanje materiala, s katerim bomo ogenj zakurili, je druga faza prižiganja in kurjenja ognja, ki pomembno vpliva tako na uspešno prižiganje kot tudi na kasnejše kurjenje. Tudi pri nabiranju in pripravi materiala za kurjenje smo odvisni od okoliščin, v katerih se znajdemo. Pri pripravi materiala sta za nadaljnje uspešno kurjenje najbolj pomembni količina in kakovost nabranega materiala (ponavadi lesa), pri kvaliteti je mišljeno predvsem to, da je les čim bolj suh in seveda, da ima čim boljšo gorljivost (da gori čim dlje s čim manj dima in da se naredi čim boljša žerjavica). Enako pa je pomembno, da zagotovimo primerno strukturo pripravljenega materiala: da imamo zadostno (bolje preveliko kot premajhno) količino materiala vseh dimenzij; od netiva preko najmanjših paličic in do največjih polen…
Prižiganje ognja je nekako osrednja faza, ki pa je lahko uspešna samo, če smo zadovoljivo izvedli vse predhodne faze. Način prižiganja je najprej odvisen od izbire prižigala in netiva, ki je tista najmanjša kategorija pri pripravi materiala za prižiganje in je hkrati tudi najpomembnejša, s tem pa tudi najbolj problematična. Seveda moramo netivo prilagoditi prižigalnemu sredstvu. Nabor teh sredstev je izredno širok in se giblje od navadnih vžigalnikov preko vžigalic pa tja do primitivnih sredstev in načinov, kot je prižiganje z lokom ali kresilom. Načeloma velja, da pri bolj primitivnih napravah izbira in priprava netiva velja veliko večjo vlogo kot pri manj primitivnih.
Nalaganje materiala na ogenj je pomembno tako za varno kurjenje, kot tudi za uspešno kurjenje, dober izkoristek materiala in za uporabo ognja ter ognjišča. Tu je pomembno predvsem pravočasno nalaganje, se pravi, da nalagamo tedaj, ko ogenj gori lepo, ne pa takrat, ko je že skoraj ugasnil. Prav tako je pomembno, kaj hočemo z nalaganjem doseči; če hočemo, da nam bo ogenj nekoliko bolj posvetil, potem naložimo tanjše vejice in polena, ki vsebujejo veliko smole, če potrebujemo žerjavico, potem bomo nalagali zdrava srednje debela polena listavcev – boljša so tista, ki so gostejša, če pa hočemo samo vzdrževati ogenj za dlje časa, potem nalagamo najdebelejša, lahko tudi manj suha polena.

Sedaj pa še kratek prikaz kurjenja z magnezijevo pripravo za kurjenje ognja. Tudi tu se je v praksi izkazalo, kako zelo je pomembna izbira in nabiranje netiva. Sama naprava je sestavljena iz magnezijeve ploščice, ki služi kot osnovno netilo in ferodične paličice, ki služi za iskro. Sam magnezij razvije zelo visoko temperaturo, ki pa je bolj kratkotrajnega trajanja Najprej sva z Martinom poskušala z dračjem in tanjšimi paličicami, nato s tankimi ostružki, na koncu pa zmagala s smolo. Sicer pa naj video govori:

zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Med filozofi bi se lahko našli tudi takšni, ki pravijo, da je najboljši nož samo ideal, kateremu se lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približamo, vendar ga nikoli ne moremo doseči in zato tudi ne moremo najti dokončnega odgovora na vprašanje, kakšen je najboljši nož. Gošavski odgovor  je precej bolj jasen in nedvoumen:

Najboljši je tisti nož, ki ga imaš pri roki, ko ga potrebuješ.

in

Najboljši nož je najbolj oster nož.

Takšno je bistvo najboljšega noža v dveh stavkih. Skoraj vse ostale lastnosti so lahko popolnoma poljubne. Zelo dober nož je lahko premalo oster ali celo top, nikoli pa ne more biti preveč oster.

Ko izbiramo nož v trgovini naj bi bilo torej prvo vprašanje, ali bom lahko ta nož imel poleg sebe, ko ga bom potreboval; znotraj tega seveda pade vprašanje cene, če je nož predrag se ponosnemu lastniku zelo hitro zgodi, da ga pospravi v predal namesto, da bi ga uporabljal. Vprašanje zajema tudi velikost, če je nož prevelik, se kaj hitro zgodi, da ga kje odložimo ali pa da ostane v nahrbtniku, ozroma ga niti ne smemo imeti pri sebi.

Naslednje vprašanje glede najboljšega noža zadeva namen – kaj bomo z nožem počeli: rezali hrano, rezljali, odpirali konzerve, hodili v hribe, nabirali gobe, mesarili in tako dalje. To vprašanje zajema tudi večnamenskost, ki je lepo zajeta pri raznih kombiniranih žepnih nožih in seveda vprašanje ali naj bo nož preklopen ali iz enega kosa. Preklopni noži so ponavadi bolj primerni za nošnjo žepu in nam lahko ponujajo tudi več funkcij (razna dodatna rezila, žagice, odpirači…) – od tod tudi ime “žepni nož”, ostali noži pa nam načeloma ponujajo boljšo varnost pri delu, večjo trdnost, daljše rezilo in ponavadi tudi lažjo dostopnost in uporabo rezila. Pri preklopnih oziroma žepnih nožih se ponavadi daje premalo poudarka na varnost – najpomembnejši element, takoj za rezilom, je zapora, ki preprečuje, da bi se nam rezilo noža med rezanjem zaprlo in nas poškodovalo; naslednje pomembno vprašanje pa je, ali je nož mogoče odpreti samo z eno roko – kar je z večjimi ali manjšimi težavami izvedljivo skoraj vedno.

Glede na to, da je nož podaljšek roke pa se ponavadi premalo pozornosti posveča predvsem ročaju noža, od katerega je v največji meri odvisna tako varnost rezanja, kot tudi splošno izkustvo in občutek pri delu z nožem. Pri preklopnikih smo tukaj v veliki meri precej bolj omejeni, saj se posamezni modeli razlikujejo, načeloma pa velja, da je večji ročaj (in večji nož) bolj varen in da so varnejši noži s sprednjim ščitnikom, ki preprečuje, da bi nam ročaj med prijemom zdrsnil vse do rezila. Prav tako so tudi boljši in varnejši tisti noži, ki imajo ročaj obložen z materialom, ki ne drsi, kot so (nelakiran) les, usnje ali guma. Naslednja pomebna stvar pa je še to, kako je rezilo spojeno z ročajem; tu se moramo ozirati predvsem na trdnost spoja, neprekosljivi pri tem pa so seveda tisti noži, ki imajo rezilo in ročaj narejena iz enega samega kosa jekla (kamen, kost in keramika so sicer zanimivi, vendar pa zaradi svoje krhkosti absolutno nekonkurenčni jeklu).

Kako lahko človek pride do najboljšega noža je torej sedaj popolnoma jasno: tako, da ga vtakne v žep ali za pas. Kako do najbolj ostrega pa bom še poskusil odgovoriti v prihodnosti…

švicarski nož kamene dobe

Noži nas delajo bolj človeške. Izum noža je omogočil naši vrsti, da spreminja naravo in s tem tudi dela moralne izbire tako nujne kot sploh možne. Rezati ali ne rezati, to je bistveno vprašanje. Nož nas postavlja pred dilemo, ki je osrednja naši človečnosti. Nož je tisto jabolko z drevesa spoznanja in vsak udarec kamna na kamen je še en ugriz.

Pred dvema milijonoma in pol, ko so bili izumljeni prvi noži, sploh še nismo imeli čela, naši možgani so bili iste velikosti kot pri enoletnem dojenčku, naši nohti (bolj kremplji) so bili dolgi in trdni in so bili na koncu prsta tako trdni kot manjša debla. Naše čeljusti so bile močne in so lahko skupaj s trdnimi zdravimi zobmi rezale in drobile. Znanstveniki nas opisujejo kot zgodnje hominide. Nismo še imeli daru govora, čeprav smo lahko izražali pomenske zvoke na podoben način kot to še danes počno bolj družabne živali.

Tukaj je približna genetska časovnica:

• Pred približno 4.5 milijoni let se pojavijo prvi hominidi (avstralopitek); palčki – ne preveč brihtni.
• Pred približno 2.5 milijonoma let se pojavi rod homo (»homo habilis« – »spretni ali sposobni človek« se pojavi pred 2 milijonoma). Danes smo mi njegovi edini predstavniki.
• Pred približno 1.9 milijona let se pojavi homo erectus (»pokončni človek«). Visok, vitek, zelo pokončen človečnjak, ki pridobiva lobanjsko kapaciteto.
• Pred približno 0.8 milijona let se pojavi arhaični homo sapiens, ki zelo hitro razvija svojo možgansko skorjo.
• Pred približno 0.3 milijona let se pojavi homo neandertalis
• Pred približno 0.1 milijona let se pojavi homo sapiens. To smo mi, vendar se najbrž ne bi prepoznali.

Časovnica izdelovanja orodij in tehnoloških dosežkov:

• Pred približno 2.5 milijonoma je človečnjak naredil grobo samo z ene strani obdelan nož (kamniti in koščeni okruški).
• Pred približno 1.9 milijonoma let je človečnjak naredil preprosto dvostransko kamnito rezilo simetrično obdelano po obeh straneh.
• Pred približno 1.7 milijona let je človečnjak naredil pestnjak – ročno sekiro: obdelan kamen brez kakršnegakoli ročaja, ki ima je pri bazi odebeljen in zašiljen proti koncu – pestnjak »švicarski vojaški nož kamene dobe«, je najdlje uporabljano orodje v človeški zgodovini.
• Pred približno pol milijona let so človečnjaki začeli uporabljati ogenj.
• Pred približno 250 tisoč leti je človečnjak naredil sestavljeno sekiro iz pripravljenih obdelanih delov.
• Pred približno 50 tisoč leti je človečnjak naredil prva specializirana kamnita orodja.

Če pogledamo ti časovnici skupaj z »Zgodovino gošavstva« nam kar nekako pade v oči, da so pred dvema milijonoma in pol so narejena prva rezila, hkrati pa se pojavi tudi rod homo. Ali je lahko to naključje? Prav tako pa je videti, da se je z nastankom prvih kompleksnejših rezil in sekir povečal naš doseg.

Nož ima posebno mesto tako v naših življenjih, kot v naši duševnosti. Je veliko več kot zgolj orodje, nekateri poznamo občutje primarnega, ko primemo v roke dober nož – kar vsekakor ni noben empiričen dokaz česarkoli, vendar pa je pomenljivo občutja nečesa kar mnogi začutimo, česar nekako ne moremo ubesediti: to je ta primarna povezava med nožem in samim bistvom naše človečnosti ter naše vrste.

Rezilo pa je še vedno temelj vse naše tehnologije. Tudi elektrika nastane s pomočjo strojev, ki jih brez rezil pravzaprav ne bi mogli izdelati. Čeprav živimo v razrezanem svetu, včasih pozabljamo na vse, kar smo dolžni temu skromnemu orodju – dokler ga ne nosimo in ugotovimo, kako zares je uporaben oziroma, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko ga potrebujemo pa ga nimamo pri sebi. Če bi se celotna naša civilizacija in tehnologija sesula v prah, bi to preprosto ročno orodje še naprej opravljalo svoje delo in nam dajalo iste prednosti pri obdelovanju surovih materialov kot že vse od začetkov naših časov.

V posebnih okoliščinah lahko človek brez hrane preživi nekaj tednov. Brez vode pa se ta čas skrči na nekaj dni ali celo na nekaj ur (rekord je menda 18 dni). Zato je iskanje vode prednostna naloga vseh, ki hočejo preživeti izven civilizacije. Ko govorimo o vodi, seveda ne mislimo na vodo kot jo definira kemija, ki je pravzaprav destilirana voda brez kakršnih koli dodatkov in je kot taka za nas takorekoč strupena, temveč mislimo na vodo kot tekočino, kjer je voda glavna sestavina, vsebuje pa lahko še mnoge druge elemente (tako koristne kot tudi škodljive).

POTREBE PO TEKOČINI

V zmernem podnebju posameznik potrebuje vsaj 2,5 litra tekočine na dan. Čeprav zmanjšate svojo fizično aktivnost na minimum, je potrebno nadomestiti vodo, ki jo izgubimo: preko izločanja urina približno 1, 5 litra na dan, preko potenja približno 0,1 litra, preko iztrebljanja približno 0,2 litra, preko luščenja kožnih celic, preko dihanja pa 0,4 litra (zrak, ki vstopa v pljuča, je relativno suh, v stiku s pljučnimi mešički pa se navlaži).

Tako lahko takoj vidimo, pomen rednega uživanja vode. Še posebej pa je pomembno če se znajdemo v naslednjih situacijah:

• IZPOSTAVLJENOST VROČINI: ob izpostavljenosti visokim temperaturam lahko posameznik s potenjem izgubi tudi do 4 litre vode na 1 uro.
• POVIŠANA TELESNA AKTIVNOST: poveča se izguba vode preko dihanja in preko potenja.
• IZPOSTAVLJENOST MRAZU: ob nizkih temperaturah se zmanjša vlažnost zraka in zato poveča izguba vode preko dihanja.
• IZPOSTAVLJENOST VELIKI NADMORSKI VIŠINI: zaradi hladnejšega zraka in večjega napora pri dihanju se poveča izguba vode preko dihanja.
• OPEKLINE: opekline uničijo povrhnjico in kožo zato se poveča izguba vode preko kože.
• BOLEZEN: izguba vode se drastično poveča pri bruhanju in driski. Pa tudi dehidracija sama je bolezensko stanje, ki ga povzroči pomanjkanje vode. Čeprav v zgodnjih fazah še ni nevarna, lahko otopi človekov um in tako zmanjša splošno željo in zmožnost za preživetje. Žejo in dehidracijo je potrebno obravnavati z vso resnostjo.

ZNAKI DEHIDRACIJE SO: izguba apetita, otopelost, otrplost, nepotrpežljivost, omotičnost, čustvena nestabilnost, nenaravna izgovorjava in pomanjkanje miselne koherentnosti. Značilen znak dehidracije je tudi temnejša (temno rumena ali rjava) obarvanost urina. Pomoč je enostavna: nadomestitev izgubljene tekočine s pitjem vode. Pri čemer je topla voda primernejša, saj jo telo sprejme lažje kot hladno, poleg tega pa v hujših primerih sama voda ne zadošča (lahko celo škoduje), saj je potrebno nadomestiti tudi elektrolite (1 čajna žlička soli v 2 litra vode), ki so se izgubili preko potenja.

Za vsakih pet odstotkov dehidracije našega telesa, izgubimo približno 25 odstotkov naše delovne zmožnosti. Vendar pa je to dodatek k vsem ostalim izgubam energije. Razmerje izgube energije za delo proti odstotku dehidracije ostaja relativna konstanta, dokler se ne pride v območje nezmožnosti. Zadeva je videti približno tako.

Odstotek izgube tekočine / dehidracije in zmožnost za delo:

% dehidracije = % zmožnost za delo
0% = 100%
5% = 75%
10% = 50%
15% = 25%
20% = 0%
(možna smrt)

ZMANJŠEVANJE IZGUBLJANJA VODE.

Vse fizične dejavnosti je potrebno zmanjšati na minimum. Vsa dela naj se izvajajo počasi in z rednimi počitki, da se zmanjša poraba energije. V vročih podnebjih naj se bistvena dela opravijo ponoči ali med hladnejšimi deli dneva. Poleg tega je potrebno ostati oblečen, da se zmanjša poraba vode. Pot, ki ostane v obleki, hladi zrak med obleko in kožo, s tem pa zmanjša dejavnost potnih žlez in tako se zmanjša tudi izguba vode.
V vročem vremenu nosite svetejša oblačila, ki odbijajo sončne žarke in vzdržujejo ogrevanje telesa na minimumu.
Nekaj napotkov za zmanjševanje izgubljanja vode:

• Počivaj kolikor je le mogoče.
• Izogibaj se kajenju, saj povečuje žejo in pitju alkohola, ki porabi tekočine iz vitalnih organov za razgradnjo.
• Ostani v senci.
• Izogibaj se ležanju na vročih ali ogretih površinah.
• Jej čim manj, saj telo porabi tekočino za razgrajevanje hrane, kar pa lahko poveča dehidracijo.
• Ne govori, dihaj pa skozi nos ne skozi usta.

ISKANJE VODE

Nekateri razpoznavni znaki vodnih nahajališč so:

• INSEKTI: bodi pozoren na leteče žuželke: še posebej na čebele in kolone mravelj.
• PTICE se lahko zbirajo v bližini vode, čeprav lahko posamezne vrste potujejo zelo daleč zato njihova prisotnost ni najboljši znak. Plenilke pa dobijo vodo iz svojega plena in zato sploh niso dober znak.
• OBILJE RAZNORAZNIH RASTLIN pogosto nakazuje, da se rastline napajajo iz vodnega vira, ki je blizu površja.
• ŽIVALI: živali, ki se pasejo, potrebujejo vodo ob zori in mraku, medtem ko mesojede dobijo tekočine od svojega plena ter niso nujno najbolj zanesljiv znak.
• VELIKI BUJNI KUPI TRAVE IN ŽIVALSKE SLEDI pogosto vodijo do vode.
• RAZPOKE IN POČI V KAMNITEM TERENU: apnenčaste in vulkanske kamnine imajo ponavadi več in večje razpoke kot ostale kamnine, skozi katere pronica voda.
• RAZPOKE V SKALAH, POLEG KATERIH SO PTIČJI IZTREBKI lahko nakazujejo na vodni vir, katerega je mogoče doseči s slamico.
• DNO DOLINE: koplji na dnu, kjer je lahko voda.

ZNAKI ONESNAŽENE VODE:

• Močan vonj, pena ali mehurčki v vodi
• Obarvanost vode
• Slanost vode
• Če ni v bližini vodnega vira nobenega zdravega zelenega rastja.

NAČINI ČIŠČENJA VODE:

• Filtriranje.
• Prekuhavanje (voda naj vre najmanj 10 minut).
• Tablete za čiščenje vode (po navodilih).
• Jodova tinktura (5 kapljic 2% jodove tinkture v liter bistre vode oziroma 10, če je voda kalna; voda naj pred pitjem stoji 30 minut) .

Vseeno pa z vodo ne smemo pretiravati, saj precejšen svojih potreb po tekočini pokrijemo že s hrano, pretirano napijanje z vodo pa je lahko celo škodljivo, saj nam pretirane količine vode iz telesa lahko odplaknejo preveč elektrolitov (soli), voda, ki jo tako dovajamo v celice, skoznje zaradi pomanjkanja elektrolitov ne more več prosto potovati, celice zato nabreknejo, kar se najbolj pozna pri možganih – pride do zastrupitve z vodo oziroma do hiperhidracije – v najhujših primerih lahko sledi celo smrt (rejverji pravzaprav največkrat ne umirajo zaradi mamil, temveč zaradi (preveč ali premalo) vode). Bolje toplo pivo kakor mrzla voda!

Osnovna oprema - ali jo vzamete s seboj?

Oprema:

1. nož
2. dobra obutev
3. vžigalnik
4. dodatna voda
5. dodatna hrana
6. klobuk
7. zemljevid
8. kompas
9. svetilka
10. obleka za dež in dodatna oblačila
11. zasilna odeja ali velika vreča za smeti
12. prva pomoč
13. piščalka
14. repelent proti mrčesu
15. zaščitna krema
16. sončna očala

Tak znak stoji na začetku poti v Lynn Canyonu. Zanimiv pristop, ki ga pri nas zaenkrat še nisem opazil.