leska (grm) Corylus avellana

Leska je za nas gošavce ena od najuporabnejših – takorekoč svetih -  rastlin in je naš najpogostejši grm, tak, da je močne rasti in razvejan. Ima široke, usnjate liste, ki so premenjalni, kratkopecljati, okroglosrčasti in na koncu priostreni. Na rastlini rastejo moški in ženski cvetovi, iz oplojenih se poleti razvijejo okusni plodovi – lešniki. Cveti od februarja do aprila, preden se razvijejo listi. Rastlina je dvospolna in enodomna, moški cvetovi so viseče mačice, polne rumenega cvetnega prahu, ženski pa sestavljajo popek,obdan z luskolisti. Je pionirska rastlina in do 5 m visok grm.

Raste na skoraj povsod, kjer raste grmovje, na senčnih in sončnih pobočjih, gmajnah, listnatih in mešani gozdovih od nižine do montanskega pasu.  Leska s svojim odpadlim listjem izboljšuje gozdna tla. Njeni popki so pomembna hrana za rastlinojedo divjad pozimi. Leska je razširjena po vsej Evropi, Britanskem otočju in S. Afriki.

leska (listi) Corylus avellana

Lesko se večinoma povezuje z njenimi plodovi - lešniki, ki so prehransko gledano eno od močnejših živil, saj so bogati z olji, beljakovinami, vitamini in minerali; nabiramo jih jeseni. Vendar pa je koristna cela, njen les lahko uporabimo za izdelavo česarkoli (s precej omejenim rokom trajnja) od zasilnih bivališč, prek palic za pečenje, puščic in kopij pa do zobotrebcev. Lahko pa z njim tudi lepo podkurimo – čeprav ima precej nizko kurilno vrednost.

leska (puščice, nabodala, ražniji, kopja, palice...) Corylus avellana

Seveda pa je leska tudi zdravilna – pa ne samo v obliki leskove masti. Sveži leskovi listi zaustavljajo drisko – takorekoč na licu mesta. Pater Simon Ašič priporoča, da liste v primeru driske pojemo surove, najbolje na kosu kruha, ve pa tudi, da so zdravilne tudi mačice in lubje. Mačice so koristne proti gripi in pljučnici, ker povzročajo potenje, čaj iz listov in lubja pa zdravi golenske razjede, hemeroide in ustavlja drisko – če nas ta preseneti v naravi lahko pojemo kar surove liste (deluje – prisežem na lastna čreva).

Mladi čemaž - Allium Ursinum

Znanstvena klasifikacija

Kraljestvo:    Plantae
(nerazvrščeno):    Angiosperms
(nerazvrščeno):    Monocots
Order:    Asparagales
Družina:    Alliaceae
Rod:    Allium (česen)
Vrsta:    A. ursinum

Znanstveno (latinsko) ime:

Allium ursinum

Cvetoči čemaž- Allium Ursinum

Opis: rastlina z ozko čebulico, listi široko suličasti, z izrazitim pecljem, večinoma parni, pritlični. Pliski navidezni kobul, brez zarodnih čebulic, s čisto belimi 8-10 mm velikimi cvetovi.

Cvetoči čemaž:

Cvetoči čemaž - Allium Ursinum

Lahko ga tudi  sejemo ali sadimo na vrtu, saj občutljiv na vrsto zemlje, pa potrebuje vlago in senco.

Užitna je vsa rastlina: suličasti listi (posebno pred cvetenjem), popki, cvetovi, plodovi in podolgovata čebulica. Liste nabiramo od trenutka, ko se prikažejo pa do cvetenja, čebulice pa poleti in pozimi (če vemo, kje se nahajajo). Čemaža ne sušimo, saj izgubi svoje učinkovine.

Uporabljamo surovega ali kuhanega bodisi kot začimbo namesto česna bodisi kot zelenjavo, vendar pri uporabi surovega ne gre pretiravati – še posebej pri tistih, ki imajo občutljivejši spodnji del. Z narezanimi listi ali cvetovi lahko začinimo juhe, omake, solate in druge jedi. Cvetovi imajo močnejši okus. S kuhanjem se okus po česnu precej porazgubi. Iz njega pripravljamo juhe, omake, različne nadeve, namaze, in še marsikaj.

polje čemaža

Poleg svojih nespornih kulinaričnih kvalitet pa je čemaž nadvse zdravilen (še posebej proti visokemu pritisku, strnjevanju krvi, astmi). Iz njega izdelujejo zdravila (zato ga bojo najbrž kmalu prepovedali). Pater Simon Ašič v Priročniku za nabiranje zdravilni rastlin (stran 26) pravi, da se čemaž nadvse obnese za spomladansko zdravljenje (konec koncev tudi medvedi z njim preganjajo zajedalce, ki so si jih nabrali čez zimo), njegov sok pa je koristen za celjenje ran, ki se nerade celijo.

OPOZORILO!
Čemažu sta na videz podobni dve zelo strupeni rastlini, ki ponavadi rasteta na podobnih mestih:

1. jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki ima skoraj enake suličaste liste in pogosto raste skupaj z njim (vendar ne diši po  česnu). Ločimo ga po nekoliko temnejši barvi (nezanesljiv znak), listih, ki rastejo navpično in skupaj v rozeti, po žlebastih steblih, medtem ko ima čemaž robata stebla in trdo, dobro vidno žilo v sredini listov, kar zlahka otipamo.

Na sliki spodaj se vidi bistvena razlika:

jesenski podlesek - Colchicum autumnale (listi so skupaj)

Listi se pri jesenskem podlesku držijo skupaj in rastejo iz enega gomolja (po strokovnjaško se reče, da rastejo iz rozete), medtem, ko ima pri čemažu vsak list tudi precej dolg pecelj svojo čebulico – kot se vidi na zadnji sliki spodaj, kjer je cela rastlina čemaža s čebulico vred.

(Prav v tem trenutku so po radiju povedali, da so letos že zdravili 4 paciente, ki so nabrali jesenske podleske, 1 bolnica pa je žal umrla)

2. Druga strupena rastlina, ki je podobna čemažu je šmarnica (Convallaria majalis), ki ima dva lista, ki se ločujeta od okroglega stebla v zgornjem delu rastline (in ne diši po  česnu). Zanesljivo pa ju ločijo cvetovi. Šmarnica se razraste šele maja, medtem ko požene čemaž marca ali v topli zimi že februarja.

Šmarnice – tik pred cvetenjem:

Šmarnice malo pred cvetenjem

(slike lepe)

Največji problem je v tem, da nabiralci nabirajo čemaž v šopih, pri tem pa lahko utrgajo še kako drugo strupeno rastlino, ki raste skupaj s čemažem.

Moj prvi nasvet je, da se pri nabiranju čemaža zanašajte na vonj (z roko nekoliko zmečkajte list) – če ne diši po česnu ali če diši drugače, potem to ni čemaž, če niste 100% prepričani, potem to ni čemaž. Drugi nasvet je: ne bodite grabežljivci; raje si vzemite čas in uživajte v nabiranju najlepših listkov – tisti so tudi najboljši pa še smeti ni potrebno prebirati.

Allium Ursinum - čemaž

Čemaž od blizu – tik pred cvetenjem  (lepo so že vidni cvetni popki – vidi se tudi, da je vsak list na svojem peclju – lahko sta dva na čebulico):

cemaz od blizu - s popki

Cela rastlina s čebulico vred (pred dobrim mesecem):

čemaž cela rastlina s čebulico

Trobentica - Primula vulgaris

Znanstvena klasifikacija:
Kraljestvo:    Plantae (rastline)
Deblo:    Magnoliophyta (semenke)
Razred:    Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red:    Ericales (vresovci)
Družina:    Primulaceae (jegličevke)
Rod:    Primula
Vrsta:    P. vulgaris

Znanstveno (latinsko) ime:
Primula vulgaris

Kot sem že omenil, je trobentica prvakinja tudi v tem, da je prva, ki je užitna (jemo lahko predvsem cvetove), premore pa tudi določene zdravilne lastnosti. Pater Simon Ašič (Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin stran 139) pravi, da čaj iz svežih poparjenih cvetov zdravi vse vrst katarjev in  odpravlja zimsko navlako iz telesa, lajša kašelj ter nadomešča vitamin C. Preprečuje ali vsaj blaži pljučnico, čisti kri, ledvice sečila in odvajala. Zdravi tudi protin in revmo, ki ju z daljšim pitjem prežene. Krepčilno deluje na živce in srce, blaži migreno in živčni glavobol, zmanjša živčno dregetanje udov in se obnese pri nespečnosti.

Med cvetenjem, ki traja od konca januarja pa do maja, nabiramo cvetje (sušiti ga moramo na hitro), korenine pa kopljemo marca in aprila (očiščene korenine naberemo na nitke in jih sušimo na zračnem senčnem mestu).

Sezone trobentic torej letos še ni konec…

kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Za resen lov sem bil vsekakor precej pozen, saj sem se odpravil šele malo pred osmo – zadeva je bila mišljena bolj v smislu testiranja opreme, vse se je začelo z nekim detlom, saj se mi je v stilu pravega foto gverilca zdelo, da so morda ptice tisti pravi objekt, na katerem bi lahko lahko uril svoje foto veščine: so dovolj plašne, tako da predstavljajo določen izziv pa še lepe so.

Prvo kanjo sem zagledal precej hitro, nato pa se mi je ena od njih nastavila neposredno na doseg roke (z lokom in puščico v roki bi jo z lahkoto spravil ob kakšno pero):

kanja

Na koncu pa so so mi v oči skočili še štrleči zajčji uhlji tako, da sem lahko v stilu Vinetuja izkoristil še veščino zalezovanja in (foto)ujel zajca, ki bi lahko razveselil celo družino:

zajec

Skratka z lovom je tako, kot je učil don Juan: nepredvidljivost in osredotočenost na vse sta ključni. In seveda neslišnost ter nevidnost. Za lovca je dovolj, da pozna svoj plen…

Na lov sem se podal s Canonom PowerShot SX20, ki sem ga nekoliko nadgradil (CHDK – Canon Hack Development Kit), tako da mi omogoča tudi surove posnetke in še nekaj drugih dobrot…

Celoten lov je bil videti približno takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

zmanjšajte bolečino

Povezava med našim umom in telesom je še vedno precej skrivnostna in neraziskana zadeva. Nedavno so šamani iz oxfordske univerze odkrili novo protibolečinsko sredstvo: daljnogled.

Če daljnogled obrnemo okrog in pogledamo na pomanjšani poškodovani del telesa, se bolečina zmanjša, prav tako pa se zmanjša tudi oteklina.

Vse skupaj nam veliko pove o tem, kako močna je naša mentalna povezava med tem, kaj in kako vidimo, ter tem, kaj čutimo.

Daljnogled pa se je tako iz torbice s koristnimi pripomočki preselil v torbico za prvo pomoč.

Kaj pa, če nimate daljnogleda s sabo, ko se udarite po prstu? Bolečina bo manjša, če preprosto pogledate stran in pozabite…

Pri urezninah pa priporočam, da najprej zaustavite krvavitev.

Samo kurjenje ognja bi lahko razdelil na štiri osnovne faze, ki so za uspešno kurjenje ognja enako pomembne, hkrati pa je pomembno tudi, da si sledijo v določenem vrstnem redu:

1. postavljanje ognjišča;
2. pripravljanje materiala;
3. prižiganje ognja;
4. nalaganje materiala;

Postavljanje ognjišča je prva faza in je pomembno predvsem zaradi varnosti, razlikuje pa se glede na material, ki ga imamo na razpolago, namen ognja in ognjišča in seveda na število ljudi, ki bodo ogenj in ognjišče uporabljali.
Pripravljanje materiala, s katerim bomo ogenj zakurili, je druga faza prižiganja in kurjenja ognja, ki pomembno vpliva tako na uspešno prižiganje kot tudi na kasnejše kurjenje. Tudi pri nabiranju in pripravi materiala za kurjenje smo odvisni od okoliščin, v katerih se znajdemo. Pri pripravi materiala sta za nadaljnje uspešno kurjenje najbolj pomembni količina in kakovost nabranega materiala (ponavadi lesa), pri kvaliteti je mišljeno predvsem to, da je les čim bolj suh in seveda, da ima čim boljšo gorljivost (da gori čim dlje s čim manj dima in da se naredi čim boljša žerjavica). Enako pa je pomembno, da zagotovimo primerno strukturo pripravljenega materiala: da imamo zadostno (bolje preveliko kot premajhno) količino materiala vseh dimenzij; od netiva preko najmanjših paličic in do največjih polen…
Prižiganje ognja je nekako osrednja faza, ki pa je lahko uspešna samo, če smo zadovoljivo izvedli vse predhodne faze. Način prižiganja je najprej odvisen od izbire prižigala in netiva, ki je tista najmanjša kategorija pri pripravi materiala za prižiganje in je hkrati tudi najpomembnejša, s tem pa tudi najbolj problematična. Seveda moramo netivo prilagoditi prižigalnemu sredstvu. Nabor teh sredstev je izredno širok in se giblje od navadnih vžigalnikov preko vžigalic pa tja do primitivnih sredstev in načinov, kot je prižiganje z lokom ali kresilom. Načeloma velja, da pri bolj primitivnih napravah izbira in priprava netiva velja veliko večjo vlogo kot pri manj primitivnih.
Nalaganje materiala na ogenj je pomembno tako za varno kurjenje, kot tudi za uspešno kurjenje, dober izkoristek materiala in za uporabo ognja ter ognjišča. Tu je pomembno predvsem pravočasno nalaganje, se pravi, da nalagamo tedaj, ko ogenj gori lepo, ne pa takrat, ko je že skoraj ugasnil. Prav tako je pomembno, kaj hočemo z nalaganjem doseči; če hočemo, da nam bo ogenj nekoliko bolj posvetil, potem naložimo tanjše vejice in polena, ki vsebujejo veliko smole, če potrebujemo žerjavico, potem bomo nalagali zdrava srednje debela polena listavcev – boljša so tista, ki so gostejša, če pa hočemo samo vzdrževati ogenj za dlje časa, potem nalagamo najdebelejša, lahko tudi manj suha polena.

Sedaj pa še kratek prikaz kurjenja z magnezijevo pripravo za kurjenje ognja. Tudi tu se je v praksi izkazalo, kako zelo je pomembna izbira in nabiranje netiva. Sama naprava je sestavljena iz magnezijeve ploščice, ki služi kot osnovno netilo in ferodične paličice, ki služi za iskro. Sam magnezij razvije zelo visoko temperaturo, ki pa je bolj kratkotrajnega trajanja Najprej sva z Martinom poskušala z dračjem in tanjšimi paličicami, nato s tankimi ostružki, na koncu pa zmagala s smolo. Sicer pa naj video govori: