Gošavstvo

Arhiv za ‘Dejstva’ kategorija

Zima z rilcem rije in z repom opleta, pravi star slovenski pregovor. In tudi v teh dneh nam menda iz Sibirije pošiljajo še nekaj zimskih temperatur v kompletu z severovzhodnim vetrom. Čeprav je so bile danes jutranje temperature enkrat višje kot včeraj pa je vreme s pomočjo vetra in oblakov naredilo tak mraz, da so tudi najbolj vneti ptiči izgubili ves svoj spomladanski optimizem.

Dejavnikov, ki vplivajo na toplotno stanje telesa, je več: prehranjenost, spočitost, obleka, temperatura in vlažnost zraka, kratko in dolgovalovno sevanje in hitrost vetra. Za vrednotenje toplotnega občutja so že več desetletij na razpolago matematično-fizikalni modeli, s katerimi se lahko upoštevajo vsi dejavniki in ne le meteorološki.

Vendar pa se v praksi največkrat uporablja  poenostavljene pristope z indeksi, ki temeljijo na empiričnih ugotovitvah, uporabni pa so v tistih pogojih, za katere so bili razviti. Na občutek mraza poleg vlage močno vpliva predvsem veter. Za ocenjevanje učinka vetra na ohlajanje so razvili posebne indekse ohlajanja “Wind Chill“.
Čez celo leto so pri nas najbolj vetrovno izpostavljene gorati predeli, pozimi pa občutek mraza močno stopnjuje na Primorskem burja, predeli, kjer lahko kar dobro zapiha pa so tudi Prekmurje in del Štajerske s severnim ali severovzhodnim vetrom, Gorenjska s karavanškim fenom, Dolenjska z vzhodnikom ali severovzhodnikom.

Hitrost vetra lahko “na oko” ocenimo po nekaterih znakih:

• 0 km/h – brezvetrje: dim se dviguje navpično, zastava visijo;
• 1-5 km/h – dim se počasi odmika, zastava se nekoliko premika;
• 6-11 km/h – blago pihljanje: veter se čuti na obrazu, listje zašelesti, zastava se odmakne od droga;
• 12 – 19 km/h – zmeren veter: listje in majhne paličice se nenehno premikajo, zastava zaplapola, na morju do 10 cm visoki valovi;
• 20 – 29 km/h – precej močan veter: dviguje prah in odnaša papirčke, trave se nagibajo, premikajo se manjše veje in vrhovi dreves, na morju valovi do 0,5 m in se na večjem delu penijo;
• 30 – 39 km/h – močnejši veter: manjša drevesa v listju se upogibajo, vznemirjena valujoča površina vode v notranjosti, na morju valovi do 1 m in se penijo po celotni gladini;
• 40 – 50 km/h – močan veter: premikajo se večje veje, ob žicah se sliši žvižganje, težko je nositi odprt dežnik, morski valovi nad 1m ;
• 50 – 60 km/h – zelo močan veter: drevje močno niha, hoja je upočasnjena in zahteva napor, valovi na morju se lomijo veter raznaša morsko peno v obliki dima
• 60 – 70 km/h – viharni veter: lomi veje in odkriva strehe, hoja je močno otežena, vsa morska gladina je v “dimu”, valovi so zelo težki in visoki.

V vetrovnem vremenu telo izgublja toploto hitreje, zato je občutek mraza veliko močnejši, kot bi bil ob brezvetrju. Kako zelo veter ojača občutek mraza, je lepo razvidno iz “kanadske” tabele (obstaja več različnih indeksov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo glede na to, kako so določili posamezne parametre, na primer vlago itd.).

Občutek mraza glede na temperaturo zraka in hitrost vetra

T air vodoravno zgoraj  je temperatura zraka izražena v stopinjah Celzija. V v prvem navpičnem stolpcu levo je hitrost vetra pri 10 metrih nadmorske višine izražena v kilometrih na uro.

Barvna polja od leve proti desni označujejo stopnjo tveganja za ozebline:

• zeleno območje: nizko tveganje ozeblin za večino ljudi;
• rumeno območje: povečano tveganje za večino ljudi po 10 do 30 minutah izpostavljenosti;
• oranžno območje: visoko tveganje za večino ljudi po 5 do 10 minutah izpostavljenosti;
• svetlo rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 do 5 minutah izpostavljenosti;
• rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 minutah izpostavljenosti.

Tabela se uporablja tako, da v prvi vrstici poiščemo ustrezno zunanjo temperaturo, v prvem stolpcu pa ustrezno hitrost vetra. Na presečišču obeh preberemo ustrezno temperaturo, ki bi v brezvetrju povzročila enak občutek mraza, kot ga sicer občutimo ob vetru.
Iz tabele tako vidimo, da se na zmernem vetru, ki piha s hitrostjo 40km/h in pri temperaturi 0°C počutimo tako, kot bi se ob brezvetrju počutili pri -7°C (pri 10 m nadmorske višine). Nizkim temperaturam zraka in močnemu vetru smo največkrat izpostavljeni v gorah. Poleg hribolazcev pa občutek mraza zaradi vetra zelo dobro poznajo tudi kolesarji in jadralci, seveda pa tudi vsi ostali, ki se veliko gibljejo na svežem zraku.

Izgubljanju toplote zaradi vetra se reče konvekcija, to je proces odvajanja toplote, kjer je eden od predmetov v gibanju, zato se segrete molekule ob površini menjavajo s hladnejšimi, izgube pa so odvisne od gostote (pri vodi so izgube toplote 25 krat večje kot pri zraku) in hitrosti.

Zgornja tabela ne zajema vlažnosti in tega, kako je človek oblečen ter kako suha ali mokra so njegova oblačila. Načeloma se predpostavlja, da je oseba primerno oblečena in da so njena oblačila suha. Voda zaradi svoje večje gostote odvaja toploto od telesa kar 25 krat hitreje kot zrak (Ostati suh pomeni ostati živ!). Na sploh predstavljajo izgube toplote preko odvajanja toplote zgolj 2% celotnih izgub vendar pa se te izgube pri mokrih oblačilih povečajo za 5 krat.

Poleg konvekcijskih in odvajalnih izgub toplote v okolje, telo izgublja toploto še preko sevanja (izmenjave toplote med telesom in okolico – dokler je naše telo toplejše od okolice) in izhlapevanja: izguba toplote zaradi pretvarjanja vode iz tekočega v plinasto stanje:

• potenje (izhlapevanje vode zaradi odvajanja odvečne toplote),
• dihanje (zrak se z vdihom v pljučih segreje in izdihne z večjo vlažnostjo).

Če se naše telo preveč ohladi, lahko pride najprej do površinskih poškodb zmrzovanja, ki se jim reče ozebline, pri ohlajevanju celotnega telesa pa pride do življenjsko ogrožajočega stanja podhladitve.

Podhladitev

Ljudje moramo vzdrževati razmeroma stalno temperaturo telesnega jedra. Podhladitev je stanje, ko se telesna temperatura spusti pod normalno, ki je med 35,8 in 37,2 °C. Tipični znaki podhladitve so: drhtenje, izčrpanost, zmedenost, nerodne poteze rok, izguba spomina, otežen govor, zaspanost, težave z vidom, otrdelost mišic. Podhladitev pomeni padec telesne temperature jedra (notranji organi in možgani) pod 35 ºC:

• Blaga podhladitev (35 – 32 ºC): jasna zavest, prisotni sta drgetanje in vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
• Zmerna podhladitev (32 – 28 ºC): podhlajenec je zaspan in otopel. Drgentanje preneha, dihanje in bitje srca sta upočasnjena.
• Huda podhladitev (28 ºC >): podhlajenec je nezavesten, dihanje in bitje srca sta komaj zaznavna, plitva in neredna. Pri temperaturi telesa jedra pod 24 ºC govorimo o navidezni in klinični smrti.

Okvirna vrednost blage podhladitve je med 35 in 32,2 stopinje Celzija. Za podhladitev je značilno, da telesna temperatura pada progresivno, konča pa se lahko z zaustavitvijo srca. Hude podhladitve pod 28 stopinje Celzija se navadno končajo tragično. Znaki zmerne podhladitve so prenehanje tresenja, občasne izgube zavesti, telesna temperatura, nižja od 32,2 stopinje Celzija, in otečen jezik. Pri pomoči je potrebno biti predvsem pravočasen, obenem pa moramo ugotoviti, ali gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev:

• Pri blagi podhladitvi ponesrečenca ovijemo v tople odeje ali obleke in ga čim hitreje spravimo do ogrevanega prostora, če je to le mogoče. Za piti mu damo tople napitke, ki ne smejo vsebovati alkohola. Ogrevanje mora biti postopno! Nikakor ne poskušajte s hitrim ogrevanjem s toplo vodo, kot je tuširanje. Tak pristop lahko povzroči zastoj srca, saj hladna kri iz okončin prehitro steče do srca.
• Ukrepi pri zmerni podhladitvi so bolj komplicirani. Kot v prejšnjem primeru nikoli ne uporabljajte hitrega ogrevanja, kot je tuš s toplo vodo. Podhlajenega ponesrečenca je potrebno čim prej spraviti v bolnišnico, če je le mogoče. Med premikanjem podhlajene osebe pazimo, da je ne premikamo sunkovito, saj lahko tresenje povzroči motnje delovanja srca. Takoj zadolžimo nekoga, da pokliče pomoč preko mobitela ali kako drugače. Med tem moramo ugotoviti, če podhlajeni diha in če ima pulz. To je navadno težko, saj je pulz zelo slab, zato moramo biti izjemno pazljivi. Če zagotovo ugotovimo, da podhlajeni nima pulza in ne diha, pričnemo najprej z oživljanjem. Ponesrečenca ogrejemo tako, da ga prenesemo v topel prostor, mu slečemo obleke, nato ga zavijemo v tople in suhe odeje oziroma druga oblačila. Ključno je, da mu pričnemo dodatno ogrevati prsi. To storimo z uporabo plastenk ali kakšne druge steklenice, v katero nalijemo toplo vodo, položimo na prsi in nato zavijemo z odejo, še bolje pa je, če imamo na razpolago aluminijasto folijo proti podhladitvi, kakršno dobimo v prodajalnah z alpinistično opremo. Okončin ne ogrevamo zaradi možnosti srčnega zastoja. Približno vsako uro zamenjamo steklenice s toplo vodo. Če nimamo tople vode, lahko uporabimo tudi lastno telo. Steklenice s toplo vodo po potrebi menjamo. Običajno vsakih 30 do 60 minut. Ogrevanje traja več ur, med postopkom pa pogosto pride do komplikacij, kot je šok, nadaljnji padec telesne temperature ali odpoved srca.
• Pri hudi podhladitvi osebo namestite v stabilni bočni položaj. Nadzirajte dihanje in bitje srca ter se pripravite na morebitno oživljanje. Vzemite si vsaj minuto časa za ugotavljanje dihanja in bitja srca, ker podhlajeni ponesrečenec diha zelo plitko. Če ju ne zaznate, začnite z oživljanjem in to počnite, dokler ne prispe strokovna medicinska pomoč.

Mraz je skupaj s stanjem podhladitve ena največjih nevarnosti, ki jih pred nas postavlja okolje, vendar se nanj lahko dobro pripravimo s primerno obleko (v več slojih, bistven je najbolj zunanji sloj, za zaščito pred vetrom in/ali vlago; suha rezerva) in primernim ravnanjem (najprej poskrbeti zavetje pred zunanjimi elementi, kot sta dež in veter, šele nato pride ostalo). Uničujoča moč mraza pa se še poveča skupaj z vlago – ostati suh pomeni ostati živ.

Ogenj je eden od najpomembnejših elementov za udobno življenje – ne samo v naravi (v kolikor je delitev na naravo in civilizacijo sploh smiselna), temveč tudi v našem vsakdanjem življenju – od motorjev z notranjim izgorevanjem pa do plinskih štedilnikov in termoelektrarn. Tukaj bi rad predstavil najosnovnejša načela uspešnega kurjenja ognja v naravi skupaj s prižiganjem ognja z raznimi pripravami za prižiganje in njihovo kritično obravnavo. Na koncu pa sledi še nazorno posneti primer prižiganja.

Preberi preostanek objave

Nož ni samo »neko orodje«, nož je Orodje nad in pred vsemi orodji. Nož je vir in izvor vseh orodij. Rezilo in naša živalska vrsta sta tako trdno povezana, da le težko rečemo, kaj je bilo prej – nož ali človek. Ostale živali ne potrebujejo ostrin, saj so z njimi pravzaprav rojene. Ljudje pa smo si po drugi strani svoje okolje prirejali tako, da smo uporabljali rezila, ki jih ponuja narava. Lahko rečemo, da nas je življenje naredilo tako, da delujemo skupaj z rezilom, saj smo kot vrsta svoja rezila zamenjali z rezili iz okolja.

švicarski nož kamene dobe

Preberi preostanek objave

Od vseh elementov, potrebnih za življenje, je voda najpomembnejša – takoj za zrakom. Brez vode ni življenja, zato moramo vedeti, kje jo lahko najdemo in kako lahko do nje pridemo, če hočemo preživeti nek določen čas izven naših trenutnih civilizacijskih pridobitev.

Preberi preostanek objave