Dejavnikov, ki vplivajo na toplotno stanje telesa, je več: prehranjenost, spočitost, obleka, temperatura in vlažnost zraka, kratko in dolgovalovno sevanje in hitrost vetra. Za vrednotenje toplotnega občutja so že več desetletij na razpolago matematično-fizikalni modeli, s katerimi se lahko upoštevajo vsi dejavniki in ne le meteorološki.

Vendar pa se v praksi največkrat uporablja  poenostavljene pristope z indeksi, ki temeljijo na empiričnih ugotovitvah, uporabni pa so v tistih pogojih, za katere so bili razviti. Na občutek mraza poleg vlage močno vpliva predvsem veter. Za ocenjevanje učinka vetra na ohlajanje so razvili posebne indekse ohlajanja “Wind Chill“.
Čez celo leto so pri nas najbolj vetrovno izpostavljene gorati predeli, pozimi pa občutek mraza močno stopnjuje na Primorskem burja, predeli, kjer lahko kar dobro zapiha pa so tudi Prekmurje in del Štajerske s severnim ali severovzhodnim vetrom, Gorenjska s karavanškim fenom, Dolenjska z vzhodnikom ali severovzhodnikom.

Hitrost vetra lahko “na oko” ocenimo po nekaterih znakih:

• 0 km/h – brezvetrje: dim se dviguje navpično, zastava visijo;
• 1-5 km/h – dim se počasi odmika, zastava se nekoliko premika;
• 6-11 km/h – blago pihljanje: veter se čuti na obrazu, listje zašelesti, zastava se odmakne od droga;
• 12 – 19 km/h – zmeren veter: listje in majhne paličice se nenehno premikajo, zastava zaplapola, na morju do 10 cm visoki valovi;
• 20 – 29 km/h – precej močan veter: dviguje prah in odnaša papirčke, trave se nagibajo, premikajo se manjše veje in vrhovi dreves, na morju valovi do 0,5 m in se na večjem delu penijo;
• 30 – 39 km/h – močnejši veter: manjša drevesa v listju se upogibajo, vznemirjena valujoča površina vode v notranjosti, na morju valovi do 1 m in se penijo po celotni gladini;
• 40 – 50 km/h – močan veter: premikajo se večje veje, ob žicah se sliši žvižganje, težko je nositi odprt dežnik, morski valovi nad 1m ;
• 50 – 60 km/h – zelo močan veter: drevje močno niha, hoja je upočasnjena in zahteva napor, valovi na morju se lomijo veter raznaša morsko peno v obliki dima
• 60 – 70 km/h – viharni veter: lomi veje in odkriva strehe, hoja je močno otežena, vsa morska gladina je v “dimu”, valovi so zelo težki in visoki.

V vetrovnem vremenu telo izgublja toploto hitreje, zato je občutek mraza veliko močnejši, kot bi bil ob brezvetrju. Kako zelo veter ojača občutek mraza, je lepo razvidno iz “kanadske” tabele (obstaja več različnih indeksov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo glede na to, kako so določili posamezne parametre, na primer vlago itd.).

Občutek mraza glede na temperaturo zraka in hitrost vetra

T air vodoravno zgoraj  je temperatura zraka izražena v stopinjah Celzija. V v prvem navpičnem stolpcu levo je hitrost vetra pri 10 metrih nadmorske višine izražena v kilometrih na uro.

Barvna polja od leve proti desni označujejo stopnjo tveganja za ozebline:

• zeleno območje: nizko tveganje ozeblin za večino ljudi;
• rumeno območje: povečano tveganje za večino ljudi po 10 do 30 minutah izpostavljenosti;
• oranžno območje: visoko tveganje za večino ljudi po 5 do 10 minutah izpostavljenosti;
• svetlo rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 do 5 minutah izpostavljenosti;
• rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 minutah izpostavljenosti.

Tabela se uporablja tako, da v prvi vrstici poiščemo ustrezno zunanjo temperaturo, v prvem stolpcu pa ustrezno hitrost vetra. Na presečišču obeh preberemo ustrezno temperaturo, ki bi v brezvetrju povzročila enak občutek mraza, kot ga sicer občutimo ob vetru.
Iz tabele tako vidimo, da se na zmernem vetru, ki piha s hitrostjo 40km/h in pri temperaturi 0°C počutimo tako, kot bi se ob brezvetrju počutili pri -7°C (pri 10 m nadmorske višine). Nizkim temperaturam zraka in močnemu vetru smo največkrat izpostavljeni v gorah. Poleg hribolazcev pa občutek mraza zaradi vetra zelo dobro poznajo tudi kolesarji in jadralci, seveda pa tudi vsi ostali, ki se veliko gibljejo na svežem zraku.

Izgubljanju toplote zaradi vetra se reče konvekcija, to je proces odvajanja toplote, kjer je eden od predmetov v gibanju, zato se segrete molekule ob površini menjavajo s hladnejšimi, izgube pa so odvisne od gostote (pri vodi so izgube toplote 25 krat večje kot pri zraku) in hitrosti.

Zgornja tabela ne zajema vlažnosti in tega, kako je človek oblečen ter kako suha ali mokra so njegova oblačila. Načeloma se predpostavlja, da je oseba primerno oblečena in da so njena oblačila suha. Voda zaradi svoje večje gostote odvaja toploto od telesa kar 25 krat hitreje kot zrak (Ostati suh pomeni ostati živ!). Na sploh predstavljajo izgube toplote preko odvajanja toplote zgolj 2% celotnih izgub vendar pa se te izgube pri mokrih oblačilih povečajo za 5 krat.

Poleg konvekcijskih in odvajalnih izgub toplote v okolje, telo izgublja toploto še preko sevanja (izmenjave toplote med telesom in okolico – dokler je naše telo toplejše od okolice) in izhlapevanja: izguba toplote zaradi pretvarjanja vode iz tekočega v plinasto stanje:

• potenje (izhlapevanje vode zaradi odvajanja odvečne toplote),
• dihanje (zrak se z vdihom v pljučih segreje in izdihne z večjo vlažnostjo).

Če se naše telo preveč ohladi, lahko pride najprej do površinskih poškodb zmrzovanja, ki se jim reče ozebline, pri ohlajevanju celotnega telesa pa pride do življenjsko ogrožajočega stanja podhladitve.

Podhladitev

Ljudje moramo vzdrževati razmeroma stalno temperaturo telesnega jedra. Podhladitev je stanje, ko se telesna temperatura spusti pod normalno, ki je med 35,8 in 37,2 °C. Tipični znaki podhladitve so: drhtenje, izčrpanost, zmedenost, nerodne poteze rok, izguba spomina, otežen govor, zaspanost, težave z vidom, otrdelost mišic. Podhladitev pomeni padec telesne temperature jedra (notranji organi in možgani) pod 35 ºC:

• Blaga podhladitev (35 – 32 ºC): jasna zavest, prisotni sta drgetanje in vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
• Zmerna podhladitev (32 – 28 ºC): podhlajenec je zaspan in otopel. Drgentanje preneha, dihanje in bitje srca sta upočasnjena.
• Huda podhladitev (28 ºC >): podhlajenec je nezavesten, dihanje in bitje srca sta komaj zaznavna, plitva in neredna. Pri temperaturi telesa jedra pod 24 ºC govorimo o navidezni in klinični smrti.

Okvirna vrednost blage podhladitve je med 35 in 32,2 stopinje Celzija. Za podhladitev je značilno, da telesna temperatura pada progresivno, konča pa se lahko z zaustavitvijo srca. Hude podhladitve pod 28 stopinje Celzija se navadno končajo tragično. Znaki zmerne podhladitve so prenehanje tresenja, občasne izgube zavesti, telesna temperatura, nižja od 32,2 stopinje Celzija, in otečen jezik. Pri pomoči je potrebno biti predvsem pravočasen, obenem pa moramo ugotoviti, ali gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev:

• Pri blagi podhladitvi ponesrečenca ovijemo v tople odeje ali obleke in ga čim hitreje spravimo do ogrevanega prostora, če je to le mogoče. Za piti mu damo tople napitke, ki ne smejo vsebovati alkohola. Ogrevanje mora biti postopno! Nikakor ne poskušajte s hitrim ogrevanjem s toplo vodo, kot je tuširanje. Tak pristop lahko povzroči zastoj srca, saj hladna kri iz okončin prehitro steče do srca.
• Ukrepi pri zmerni podhladitvi so bolj komplicirani. Kot v prejšnjem primeru nikoli ne uporabljajte hitrega ogrevanja, kot je tuš s toplo vodo. Podhlajenega ponesrečenca je potrebno čim prej spraviti v bolnišnico, če je le mogoče. Med premikanjem podhlajene osebe pazimo, da je ne premikamo sunkovito, saj lahko tresenje povzroči motnje delovanja srca. Takoj zadolžimo nekoga, da pokliče pomoč preko mobitela ali kako drugače. Med tem moramo ugotoviti, če podhlajeni diha in če ima pulz. To je navadno težko, saj je pulz zelo slab, zato moramo biti izjemno pazljivi. Če zagotovo ugotovimo, da podhlajeni nima pulza in ne diha, pričnemo najprej z oživljanjem. Ponesrečenca ogrejemo tako, da ga prenesemo v topel prostor, mu slečemo obleke, nato ga zavijemo v tople in suhe odeje oziroma druga oblačila. Ključno je, da mu pričnemo dodatno ogrevati prsi. To storimo z uporabo plastenk ali kakšne druge steklenice, v katero nalijemo toplo vodo, položimo na prsi in nato zavijemo z odejo, še bolje pa je, če imamo na razpolago aluminijasto folijo proti podhladitvi, kakršno dobimo v prodajalnah z alpinistično opremo. Okončin ne ogrevamo zaradi možnosti srčnega zastoja. Približno vsako uro zamenjamo steklenice s toplo vodo. Če nimamo tople vode, lahko uporabimo tudi lastno telo. Steklenice s toplo vodo po potrebi menjamo. Običajno vsakih 30 do 60 minut. Ogrevanje traja več ur, med postopkom pa pogosto pride do komplikacij, kot je šok, nadaljnji padec telesne temperature ali odpoved srca.
• Pri hudi podhladitvi osebo namestite v stabilni bočni položaj. Nadzirajte dihanje in bitje srca ter se pripravite na morebitno oživljanje. Vzemite si vsaj minuto časa za ugotavljanje dihanja in bitja srca, ker podhlajeni ponesrečenec diha zelo plitko. Če ju ne zaznate, začnite z oživljanjem in to počnite, dokler ne prispe strokovna medicinska pomoč.

Mraz je skupaj s stanjem podhladitve ena največjih nevarnosti, ki jih pred nas postavlja okolje, vendar se nanj lahko dobro pripravimo s primerno obleko (v več slojih, bistven je najbolj zunanji sloj, za zaščito pred vetrom in/ali vlago; suha rezerva) in primernim ravnanjem (najprej poskrbeti zavetje pred zunanjimi elementi, kot sta dež in veter, šele nato pride ostalo). Uničujoča moč mraza pa se še poveča skupaj z vlago – ostati suh pomeni ostati živ.

Samo kurjenje ognja bi lahko razdelil na štiri osnovne faze, ki so za uspešno kurjenje ognja enako pomembne, hkrati pa je pomembno tudi, da si sledijo v določenem vrstnem redu:

1. postavljanje ognjišča;
2. pripravljanje materiala;
3. prižiganje ognja;
4. nalaganje materiala;

Postavljanje ognjišča je prva faza in je pomembno predvsem zaradi varnosti, razlikuje pa se glede na material, ki ga imamo na razpolago, namen ognja in ognjišča in seveda na število ljudi, ki bodo ogenj in ognjišče uporabljali.
Pripravljanje materiala, s katerim bomo ogenj zakurili, je druga faza prižiganja in kurjenja ognja, ki pomembno vpliva tako na uspešno prižiganje kot tudi na kasnejše kurjenje. Tudi pri nabiranju in pripravi materiala za kurjenje smo odvisni od okoliščin, v katerih se znajdemo. Pri pripravi materiala sta za nadaljnje uspešno kurjenje najbolj pomembni količina in kakovost nabranega materiala (ponavadi lesa), pri kvaliteti je mišljeno predvsem to, da je les čim bolj suh in seveda, da ima čim boljšo gorljivost (da gori čim dlje s čim manj dima in da se naredi čim boljša žerjavica). Enako pa je pomembno, da zagotovimo primerno strukturo pripravljenega materiala: da imamo zadostno (bolje preveliko kot premajhno) količino materiala vseh dimenzij; od netiva preko najmanjših paličic in do največjih polen…
Prižiganje ognja je nekako osrednja faza, ki pa je lahko uspešna samo, če smo zadovoljivo izvedli vse predhodne faze. Način prižiganja je najprej odvisen od izbire prižigala in netiva, ki je tista najmanjša kategorija pri pripravi materiala za prižiganje in je hkrati tudi najpomembnejša, s tem pa tudi najbolj problematična. Seveda moramo netivo prilagoditi prižigalnemu sredstvu. Nabor teh sredstev je izredno širok in se giblje od navadnih vžigalnikov preko vžigalic pa tja do primitivnih sredstev in načinov, kot je prižiganje z lokom ali kresilom. Načeloma velja, da pri bolj primitivnih napravah izbira in priprava netiva velja veliko večjo vlogo kot pri manj primitivnih.
Nalaganje materiala na ogenj je pomembno tako za varno kurjenje, kot tudi za uspešno kurjenje, dober izkoristek materiala in za uporabo ognja ter ognjišča. Tu je pomembno predvsem pravočasno nalaganje, se pravi, da nalagamo tedaj, ko ogenj gori lepo, ne pa takrat, ko je že skoraj ugasnil. Prav tako je pomembno, kaj hočemo z nalaganjem doseči; če hočemo, da nam bo ogenj nekoliko bolj posvetil, potem naložimo tanjše vejice in polena, ki vsebujejo veliko smole, če potrebujemo žerjavico, potem bomo nalagali zdrava srednje debela polena listavcev – boljša so tista, ki so gostejša, če pa hočemo samo vzdrževati ogenj za dlje časa, potem nalagamo najdebelejša, lahko tudi manj suha polena.

Sedaj pa še kratek prikaz kurjenja z magnezijevo pripravo za kurjenje ognja. Tudi tu se je v praksi izkazalo, kako zelo je pomembna izbira in nabiranje netiva. Sama naprava je sestavljena iz magnezijeve ploščice, ki služi kot osnovno netilo in ferodične paličice, ki služi za iskro. Sam magnezij razvije zelo visoko temperaturo, ki pa je bolj kratkotrajnega trajanja Najprej sva z Martinom poskušala z dračjem in tanjšimi paličicami, nato s tankimi ostružki, na koncu pa zmagala s smolo. Sicer pa naj video govori:

švicarski nož kamene dobe

Noži nas delajo bolj človeške. Izum noža je omogočil naši vrsti, da spreminja naravo in s tem tudi dela moralne izbire tako nujne kot sploh možne. Rezati ali ne rezati, to je bistveno vprašanje. Nož nas postavlja pred dilemo, ki je osrednja naši človečnosti. Nož je tisto jabolko z drevesa spoznanja in vsak udarec kamna na kamen je še en ugriz.

Pred dvema milijonoma in pol, ko so bili izumljeni prvi noži, sploh še nismo imeli čela, naši možgani so bili iste velikosti kot pri enoletnem dojenčku, naši nohti (bolj kremplji) so bili dolgi in trdni in so bili na koncu prsta tako trdni kot manjša debla. Naše čeljusti so bile močne in so lahko skupaj s trdnimi zdravimi zobmi rezale in drobile. Znanstveniki nas opisujejo kot zgodnje hominide. Nismo še imeli daru govora, čeprav smo lahko izražali pomenske zvoke na podoben način kot to še danes počno bolj družabne živali.

Tukaj je približna genetska časovnica:

• Pred približno 4.5 milijoni let se pojavijo prvi hominidi (avstralopitek); palčki – ne preveč brihtni.
• Pred približno 2.5 milijonoma let se pojavi rod homo (»homo habilis« – »spretni ali sposobni človek« se pojavi pred 2 milijonoma). Danes smo mi njegovi edini predstavniki.
• Pred približno 1.9 milijona let se pojavi homo erectus (»pokončni človek«). Visok, vitek, zelo pokončen človečnjak, ki pridobiva lobanjsko kapaciteto.
• Pred približno 0.8 milijona let se pojavi arhaični homo sapiens, ki zelo hitro razvija svojo možgansko skorjo.
• Pred približno 0.3 milijona let se pojavi homo neandertalis
• Pred približno 0.1 milijona let se pojavi homo sapiens. To smo mi, vendar se najbrž ne bi prepoznali.

Časovnica izdelovanja orodij in tehnoloških dosežkov:

• Pred približno 2.5 milijonoma je človečnjak naredil grobo samo z ene strani obdelan nož (kamniti in koščeni okruški).
• Pred približno 1.9 milijonoma let je človečnjak naredil preprosto dvostransko kamnito rezilo simetrično obdelano po obeh straneh.
• Pred približno 1.7 milijona let je človečnjak naredil pestnjak – ročno sekiro: obdelan kamen brez kakršnegakoli ročaja, ki ima je pri bazi odebeljen in zašiljen proti koncu – pestnjak »švicarski vojaški nož kamene dobe«, je najdlje uporabljano orodje v človeški zgodovini.
• Pred približno pol milijona let so človečnjaki začeli uporabljati ogenj.
• Pred približno 250 tisoč leti je človečnjak naredil sestavljeno sekiro iz pripravljenih obdelanih delov.
• Pred približno 50 tisoč leti je človečnjak naredil prva specializirana kamnita orodja.

Če pogledamo ti časovnici skupaj z »Zgodovino gošavstva« nam kar nekako pade v oči, da so pred dvema milijonoma in pol so narejena prva rezila, hkrati pa se pojavi tudi rod homo. Ali je lahko to naključje? Prav tako pa je videti, da se je z nastankom prvih kompleksnejših rezil in sekir povečal naš doseg.

Nož ima posebno mesto tako v naših življenjih, kot v naši duševnosti. Je veliko več kot zgolj orodje, nekateri poznamo občutje primarnega, ko primemo v roke dober nož – kar vsekakor ni noben empiričen dokaz česarkoli, vendar pa je pomenljivo občutja nečesa kar mnogi začutimo, česar nekako ne moremo ubesediti: to je ta primarna povezava med nožem in samim bistvom naše človečnosti ter naše vrste.

Rezilo pa je še vedno temelj vse naše tehnologije. Tudi elektrika nastane s pomočjo strojev, ki jih brez rezil pravzaprav ne bi mogli izdelati. Čeprav živimo v razrezanem svetu, včasih pozabljamo na vse, kar smo dolžni temu skromnemu orodju – dokler ga ne nosimo in ugotovimo, kako zares je uporaben oziroma, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko ga potrebujemo pa ga nimamo pri sebi. Če bi se celotna naša civilizacija in tehnologija sesula v prah, bi to preprosto ročno orodje še naprej opravljalo svoje delo in nam dajalo iste prednosti pri obdelovanju surovih materialov kot že vse od začetkov naših časov.

V posebnih okoliščinah lahko človek brez hrane preživi nekaj tednov. Brez vode pa se ta čas skrči na nekaj dni ali celo na nekaj ur (rekord je menda 18 dni). Zato je iskanje vode prednostna naloga vseh, ki hočejo preživeti izven civilizacije. Ko govorimo o vodi, seveda ne mislimo na vodo kot jo definira kemija, ki je pravzaprav destilirana voda brez kakršnih koli dodatkov in je kot taka za nas takorekoč strupena, temveč mislimo na vodo kot tekočino, kjer je voda glavna sestavina, vsebuje pa lahko še mnoge druge elemente (tako koristne kot tudi škodljive).

POTREBE PO TEKOČINI

V zmernem podnebju posameznik potrebuje vsaj 2,5 litra tekočine na dan. Čeprav zmanjšate svojo fizično aktivnost na minimum, je potrebno nadomestiti vodo, ki jo izgubimo: preko izločanja urina približno 1, 5 litra na dan, preko potenja približno 0,1 litra, preko iztrebljanja približno 0,2 litra, preko luščenja kožnih celic, preko dihanja pa 0,4 litra (zrak, ki vstopa v pljuča, je relativno suh, v stiku s pljučnimi mešički pa se navlaži).

Tako lahko takoj vidimo, pomen rednega uživanja vode. Še posebej pa je pomembno če se znajdemo v naslednjih situacijah:

• IZPOSTAVLJENOST VROČINI: ob izpostavljenosti visokim temperaturam lahko posameznik s potenjem izgubi tudi do 4 litre vode na 1 uro.
• POVIŠANA TELESNA AKTIVNOST: poveča se izguba vode preko dihanja in preko potenja.
• IZPOSTAVLJENOST MRAZU: ob nizkih temperaturah se zmanjša vlažnost zraka in zato poveča izguba vode preko dihanja.
• IZPOSTAVLJENOST VELIKI NADMORSKI VIŠINI: zaradi hladnejšega zraka in večjega napora pri dihanju se poveča izguba vode preko dihanja.
• OPEKLINE: opekline uničijo povrhnjico in kožo zato se poveča izguba vode preko kože.
• BOLEZEN: izguba vode se drastično poveča pri bruhanju in driski. Pa tudi dehidracija sama je bolezensko stanje, ki ga povzroči pomanjkanje vode. Čeprav v zgodnjih fazah še ni nevarna, lahko otopi človekov um in tako zmanjša splošno željo in zmožnost za preživetje. Žejo in dehidracijo je potrebno obravnavati z vso resnostjo.

ZNAKI DEHIDRACIJE SO: izguba apetita, otopelost, otrplost, nepotrpežljivost, omotičnost, čustvena nestabilnost, nenaravna izgovorjava in pomanjkanje miselne koherentnosti. Značilen znak dehidracije je tudi temnejša (temno rumena ali rjava) obarvanost urina. Pomoč je enostavna: nadomestitev izgubljene tekočine s pitjem vode. Pri čemer je topla voda primernejša, saj jo telo sprejme lažje kot hladno, poleg tega pa v hujših primerih sama voda ne zadošča (lahko celo škoduje), saj je potrebno nadomestiti tudi elektrolite (1 čajna žlička soli v 2 litra vode), ki so se izgubili preko potenja.

Za vsakih pet odstotkov dehidracije našega telesa, izgubimo približno 25 odstotkov naše delovne zmožnosti. Vendar pa je to dodatek k vsem ostalim izgubam energije. Razmerje izgube energije za delo proti odstotku dehidracije ostaja relativna konstanta, dokler se ne pride v območje nezmožnosti. Zadeva je videti približno tako.

Odstotek izgube tekočine / dehidracije in zmožnost za delo:

% dehidracije = % zmožnost za delo
0% = 100%
5% = 75%
10% = 50%
15% = 25%
20% = 0%
(možna smrt)

ZMANJŠEVANJE IZGUBLJANJA VODE.

Vse fizične dejavnosti je potrebno zmanjšati na minimum. Vsa dela naj se izvajajo počasi in z rednimi počitki, da se zmanjša poraba energije. V vročih podnebjih naj se bistvena dela opravijo ponoči ali med hladnejšimi deli dneva. Poleg tega je potrebno ostati oblečen, da se zmanjša poraba vode. Pot, ki ostane v obleki, hladi zrak med obleko in kožo, s tem pa zmanjša dejavnost potnih žlez in tako se zmanjša tudi izguba vode.
V vročem vremenu nosite svetejša oblačila, ki odbijajo sončne žarke in vzdržujejo ogrevanje telesa na minimumu.
Nekaj napotkov za zmanjševanje izgubljanja vode:

• Počivaj kolikor je le mogoče.
• Izogibaj se kajenju, saj povečuje žejo in pitju alkohola, ki porabi tekočine iz vitalnih organov za razgradnjo.
• Ostani v senci.
• Izogibaj se ležanju na vročih ali ogretih površinah.
• Jej čim manj, saj telo porabi tekočino za razgrajevanje hrane, kar pa lahko poveča dehidracijo.
• Ne govori, dihaj pa skozi nos ne skozi usta.

ISKANJE VODE

Nekateri razpoznavni znaki vodnih nahajališč so:

• INSEKTI: bodi pozoren na leteče žuželke: še posebej na čebele in kolone mravelj.
• PTICE se lahko zbirajo v bližini vode, čeprav lahko posamezne vrste potujejo zelo daleč zato njihova prisotnost ni najboljši znak. Plenilke pa dobijo vodo iz svojega plena in zato sploh niso dober znak.
• OBILJE RAZNORAZNIH RASTLIN pogosto nakazuje, da se rastline napajajo iz vodnega vira, ki je blizu površja.
• ŽIVALI: živali, ki se pasejo, potrebujejo vodo ob zori in mraku, medtem ko mesojede dobijo tekočine od svojega plena ter niso nujno najbolj zanesljiv znak.
• VELIKI BUJNI KUPI TRAVE IN ŽIVALSKE SLEDI pogosto vodijo do vode.
• RAZPOKE IN POČI V KAMNITEM TERENU: apnenčaste in vulkanske kamnine imajo ponavadi več in večje razpoke kot ostale kamnine, skozi katere pronica voda.
• RAZPOKE V SKALAH, POLEG KATERIH SO PTIČJI IZTREBKI lahko nakazujejo na vodni vir, katerega je mogoče doseči s slamico.
• DNO DOLINE: koplji na dnu, kjer je lahko voda.

ZNAKI ONESNAŽENE VODE:

• Močan vonj, pena ali mehurčki v vodi
• Obarvanost vode
• Slanost vode
• Če ni v bližini vodnega vira nobenega zdravega zelenega rastja.

NAČINI ČIŠČENJA VODE:

• Filtriranje.
• Prekuhavanje (voda naj vre najmanj 10 minut).
• Tablete za čiščenje vode (po navodilih).
• Jodova tinktura (5 kapljic 2% jodove tinkture v liter bistre vode oziroma 10, če je voda kalna; voda naj pred pitjem stoji 30 minut) .

Vseeno pa z vodo ne smemo pretiravati, saj precejšen svojih potreb po tekočini pokrijemo že s hrano, pretirano napijanje z vodo pa je lahko celo škodljivo, saj nam pretirane količine vode iz telesa lahko odplaknejo preveč elektrolitov (soli), voda, ki jo tako dovajamo v celice, skoznje zaradi pomanjkanja elektrolitov ne more več prosto potovati, celice zato nabreknejo, kar se najbolj pozna pri možganih – pride do zastrupitve z vodo oziroma do hiperhidracije – v najhujših primerih lahko sledi celo smrt (rejverji pravzaprav največkrat ne umirajo zaradi mamil, temveč zaradi (preveč ali premalo) vode). Bolje toplo pivo kakor mrzla voda!