Dejavnikov, ki vplivajo na toplotno stanje telesa, je več: prehranjenost, spočitost, obleka, temperatura in vlažnost zraka, kratko in dolgovalovno sevanje in hitrost vetra. Za vrednotenje toplotnega občutja so že več desetletij na razpolago matematično-fizikalni modeli, s katerimi se lahko upoštevajo vsi dejavniki in ne le meteorološki.

Vendar pa se v praksi največkrat uporablja  poenostavljene pristope z indeksi, ki temeljijo na empiričnih ugotovitvah, uporabni pa so v tistih pogojih, za katere so bili razviti. Na občutek mraza poleg vlage močno vpliva predvsem veter. Za ocenjevanje učinka vetra na ohlajanje so razvili posebne indekse ohlajanja “Wind Chill“.
Čez celo leto so pri nas najbolj vetrovno izpostavljene gorati predeli, pozimi pa občutek mraza močno stopnjuje na Primorskem burja, predeli, kjer lahko kar dobro zapiha pa so tudi Prekmurje in del Štajerske s severnim ali severovzhodnim vetrom, Gorenjska s karavanškim fenom, Dolenjska z vzhodnikom ali severovzhodnikom.

Hitrost vetra lahko “na oko” ocenimo po nekaterih znakih:

• 0 km/h – brezvetrje: dim se dviguje navpično, zastava visijo;
• 1-5 km/h – dim se počasi odmika, zastava se nekoliko premika;
• 6-11 km/h – blago pihljanje: veter se čuti na obrazu, listje zašelesti, zastava se odmakne od droga;
• 12 – 19 km/h – zmeren veter: listje in majhne paličice se nenehno premikajo, zastava zaplapola, na morju do 10 cm visoki valovi;
• 20 – 29 km/h – precej močan veter: dviguje prah in odnaša papirčke, trave se nagibajo, premikajo se manjše veje in vrhovi dreves, na morju valovi do 0,5 m in se na večjem delu penijo;
• 30 – 39 km/h – močnejši veter: manjša drevesa v listju se upogibajo, vznemirjena valujoča površina vode v notranjosti, na morju valovi do 1 m in se penijo po celotni gladini;
• 40 – 50 km/h – močan veter: premikajo se večje veje, ob žicah se sliši žvižganje, težko je nositi odprt dežnik, morski valovi nad 1m ;
• 50 – 60 km/h – zelo močan veter: drevje močno niha, hoja je upočasnjena in zahteva napor, valovi na morju se lomijo veter raznaša morsko peno v obliki dima
• 60 – 70 km/h – viharni veter: lomi veje in odkriva strehe, hoja je močno otežena, vsa morska gladina je v “dimu”, valovi so zelo težki in visoki.

V vetrovnem vremenu telo izgublja toploto hitreje, zato je občutek mraza veliko močnejši, kot bi bil ob brezvetrju. Kako zelo veter ojača občutek mraza, je lepo razvidno iz “kanadske” tabele (obstaja več različnih indeksov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo glede na to, kako so določili posamezne parametre, na primer vlago itd.).

Občutek mraza glede na temperaturo zraka in hitrost vetra

T air vodoravno zgoraj  je temperatura zraka izražena v stopinjah Celzija. V v prvem navpičnem stolpcu levo je hitrost vetra pri 10 metrih nadmorske višine izražena v kilometrih na uro.

Barvna polja od leve proti desni označujejo stopnjo tveganja za ozebline:

• zeleno območje: nizko tveganje ozeblin za večino ljudi;
• rumeno območje: povečano tveganje za večino ljudi po 10 do 30 minutah izpostavljenosti;
• oranžno območje: visoko tveganje za večino ljudi po 5 do 10 minutah izpostavljenosti;
• svetlo rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 do 5 minutah izpostavljenosti;
• rdeče območje: visoko tveganje za večino ljudi po 2 minutah izpostavljenosti.

Tabela se uporablja tako, da v prvi vrstici poiščemo ustrezno zunanjo temperaturo, v prvem stolpcu pa ustrezno hitrost vetra. Na presečišču obeh preberemo ustrezno temperaturo, ki bi v brezvetrju povzročila enak občutek mraza, kot ga sicer občutimo ob vetru.
Iz tabele tako vidimo, da se na zmernem vetru, ki piha s hitrostjo 40km/h in pri temperaturi 0°C počutimo tako, kot bi se ob brezvetrju počutili pri -7°C (pri 10 m nadmorske višine). Nizkim temperaturam zraka in močnemu vetru smo največkrat izpostavljeni v gorah. Poleg hribolazcev pa občutek mraza zaradi vetra zelo dobro poznajo tudi kolesarji in jadralci, seveda pa tudi vsi ostali, ki se veliko gibljejo na svežem zraku.

Izgubljanju toplote zaradi vetra se reče konvekcija, to je proces odvajanja toplote, kjer je eden od predmetov v gibanju, zato se segrete molekule ob površini menjavajo s hladnejšimi, izgube pa so odvisne od gostote (pri vodi so izgube toplote 25 krat večje kot pri zraku) in hitrosti.

Zgornja tabela ne zajema vlažnosti in tega, kako je človek oblečen ter kako suha ali mokra so njegova oblačila. Načeloma se predpostavlja, da je oseba primerno oblečena in da so njena oblačila suha. Voda zaradi svoje večje gostote odvaja toploto od telesa kar 25 krat hitreje kot zrak (Ostati suh pomeni ostati živ!). Na sploh predstavljajo izgube toplote preko odvajanja toplote zgolj 2% celotnih izgub vendar pa se te izgube pri mokrih oblačilih povečajo za 5 krat.

Poleg konvekcijskih in odvajalnih izgub toplote v okolje, telo izgublja toploto še preko sevanja (izmenjave toplote med telesom in okolico – dokler je naše telo toplejše od okolice) in izhlapevanja: izguba toplote zaradi pretvarjanja vode iz tekočega v plinasto stanje:

• potenje (izhlapevanje vode zaradi odvajanja odvečne toplote),
• dihanje (zrak se z vdihom v pljučih segreje in izdihne z večjo vlažnostjo).

Če se naše telo preveč ohladi, lahko pride najprej do površinskih poškodb zmrzovanja, ki se jim reče ozebline, pri ohlajevanju celotnega telesa pa pride do življenjsko ogrožajočega stanja podhladitve.

Podhladitev

Ljudje moramo vzdrževati razmeroma stalno temperaturo telesnega jedra. Podhladitev je stanje, ko se telesna temperatura spusti pod normalno, ki je med 35,8 in 37,2 °C. Tipični znaki podhladitve so: drhtenje, izčrpanost, zmedenost, nerodne poteze rok, izguba spomina, otežen govor, zaspanost, težave z vidom, otrdelost mišic. Podhladitev pomeni padec telesne temperature jedra (notranji organi in možgani) pod 35 ºC:

• Blaga podhladitev (35 – 32 ºC): jasna zavest, prisotni sta drgetanje in vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
• Zmerna podhladitev (32 – 28 ºC): podhlajenec je zaspan in otopel. Drgentanje preneha, dihanje in bitje srca sta upočasnjena.
• Huda podhladitev (28 ºC >): podhlajenec je nezavesten, dihanje in bitje srca sta komaj zaznavna, plitva in neredna. Pri temperaturi telesa jedra pod 24 ºC govorimo o navidezni in klinični smrti.

Okvirna vrednost blage podhladitve je med 35 in 32,2 stopinje Celzija. Za podhladitev je značilno, da telesna temperatura pada progresivno, konča pa se lahko z zaustavitvijo srca. Hude podhladitve pod 28 stopinje Celzija se navadno končajo tragično. Znaki zmerne podhladitve so prenehanje tresenja, občasne izgube zavesti, telesna temperatura, nižja od 32,2 stopinje Celzija, in otečen jezik. Pri pomoči je potrebno biti predvsem pravočasen, obenem pa moramo ugotoviti, ali gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev:

• Pri blagi podhladitvi ponesrečenca ovijemo v tople odeje ali obleke in ga čim hitreje spravimo do ogrevanega prostora, če je to le mogoče. Za piti mu damo tople napitke, ki ne smejo vsebovati alkohola. Ogrevanje mora biti postopno! Nikakor ne poskušajte s hitrim ogrevanjem s toplo vodo, kot je tuširanje. Tak pristop lahko povzroči zastoj srca, saj hladna kri iz okončin prehitro steče do srca.
• Ukrepi pri zmerni podhladitvi so bolj komplicirani. Kot v prejšnjem primeru nikoli ne uporabljajte hitrega ogrevanja, kot je tuš s toplo vodo. Podhlajenega ponesrečenca je potrebno čim prej spraviti v bolnišnico, če je le mogoče. Med premikanjem podhlajene osebe pazimo, da je ne premikamo sunkovito, saj lahko tresenje povzroči motnje delovanja srca. Takoj zadolžimo nekoga, da pokliče pomoč preko mobitela ali kako drugače. Med tem moramo ugotoviti, če podhlajeni diha in če ima pulz. To je navadno težko, saj je pulz zelo slab, zato moramo biti izjemno pazljivi. Če zagotovo ugotovimo, da podhlajeni nima pulza in ne diha, pričnemo najprej z oživljanjem. Ponesrečenca ogrejemo tako, da ga prenesemo v topel prostor, mu slečemo obleke, nato ga zavijemo v tople in suhe odeje oziroma druga oblačila. Ključno je, da mu pričnemo dodatno ogrevati prsi. To storimo z uporabo plastenk ali kakšne druge steklenice, v katero nalijemo toplo vodo, položimo na prsi in nato zavijemo z odejo, še bolje pa je, če imamo na razpolago aluminijasto folijo proti podhladitvi, kakršno dobimo v prodajalnah z alpinistično opremo. Okončin ne ogrevamo zaradi možnosti srčnega zastoja. Približno vsako uro zamenjamo steklenice s toplo vodo. Če nimamo tople vode, lahko uporabimo tudi lastno telo. Steklenice s toplo vodo po potrebi menjamo. Običajno vsakih 30 do 60 minut. Ogrevanje traja več ur, med postopkom pa pogosto pride do komplikacij, kot je šok, nadaljnji padec telesne temperature ali odpoved srca.
• Pri hudi podhladitvi osebo namestite v stabilni bočni položaj. Nadzirajte dihanje in bitje srca ter se pripravite na morebitno oživljanje. Vzemite si vsaj minuto časa za ugotavljanje dihanja in bitja srca, ker podhlajeni ponesrečenec diha zelo plitko. Če ju ne zaznate, začnite z oživljanjem in to počnite, dokler ne prispe strokovna medicinska pomoč.

Mraz je skupaj s stanjem podhladitve ena največjih nevarnosti, ki jih pred nas postavlja okolje, vendar se nanj lahko dobro pripravimo s primerno obleko (v več slojih, bistven je najbolj zunanji sloj, za zaščito pred vetrom in/ali vlago; suha rezerva) in primernim ravnanjem (najprej poskrbeti zavetje pred zunanjimi elementi, kot sta dež in veter, šele nato pride ostalo). Uničujoča moč mraza pa se še poveča skupaj z vlago – ostati suh pomeni ostati živ.

Preobrazba Jokl levo, Marko desno

Najprej, naj se ve, da – razen po sili razmer – nisem jamar in tudi nikoli ne bom. Je nekaj tistega mogoče iz slavne platonove votline ali pa iz neke moje jamarske solo avanture, kar me zadržuje od tega. Mogoče pa mi preprosto ne paše, da bi lazil po temnih, vlažnih, blatnih majhnih prostorih. Vsekakor, da grem tudi v jame: ampak tja, kjer ni blata in se ni treba kot nekakšen črv prebijati od točke do točke. Skratka sem pri tistih, ki smo prilezli iz votline in z vso radostjo gledamo neposredno v Sonce, ne da bi premišljevali o tem, kako bi se spet splazili v kakršnokoli luknjo – ne paše mi vlaga, tema, utesnjenost in blato.

kažipot

No v soboto je bil odhod, za nas ljubitelje sonca že nekoliko pozen, vendar pa smo kljub temu predčasno po bližnjici čez Otalež (vmes sva s kameradom Maretom izvedla še žgalno daritev (ne osemenjena devica iz rastlinske veje, na kateri so naši možgani) prispeli v Bovec (fenomenalne ceste res za pohvalit). Nakar smo se potem par ur nabirali na kup – če si jamar ti je za svetlobo popolnoma vseeno, da le imaš neko svetilko navezano okrog vratu.

Jamarji

Ko se nam je končno uspelo nabrati (še preden talajo alkohol), se je akcija uradno začela. Kar se mene tiče, je bilo moje poslanstvo, da odpeljem Joklovega golfa nazaj v Žiri in da prinesem še par čevljev in par palic. Skratka, nič zapletenega, zato sem si vzel čas in naredil par posnetkov prečudovite okolice vključno s tišino.

Je pa res, da me je vse tisto postopanje po Bovcu nekoliko užejilo in da sem morda že v štartu popil kakšen požirek nekega zvarka preveč, kar je imelo za posledico, da sem pogumno iz ruzaka vrgel samo gamaše in si naložil še spodobno termovko s čajem, kar sicer na vzponu niti ni predstavljalo nekih pretiranih ovir, dokler nisem prišel do snega, kjer sem se udiral najgloblje (moje dolge gate, za katere se mi je zdelo, da sem jih preplačal, so vredne svoje teže v suhem zlatu). Na sestopu pa sem pobral še  Joklove čevlje in dvoje palice, kar je v skupnem seštevku pomenilo, da sem padel med težkokategornike s približno 110 kilogrami skupne teže. Biti težkokategornik pa je morda v ringu z lahkokategorniki prednost, kar pa na snegu pomeni manj kot nič.

Neuradna teža z nahrbtnikom (z brez je na koncu galerije)

Ko se vdreš do pasu ti ne preostane drugega, kot da daš nahrbtnik s sebe, ga postaviš na sneg in po vseh štirih poskušaš napredovati. Vmes pa sem rahlo preklinjal, zakaj hudiča nisem vzel gamaš in zakaj  še nimam krpelj. Reševale pa so me dolge gate, ki vlagi nekako niso pustile do človekovega največjega organa.

No ja, na koncu sem zmagal tudi to in se z rahlo povešenim nosom, ker nisem bil na Kaninu, odpravil do avta kjer me je nekoliko nižje pričakal še čudovit pogled na Svinjak in Krn ter se prepustil užitku vožnje po 130 kilometrih ceste, dokler si vmes nisem vzel premora za en VBŠ v Sovodenjskem Bufetu.

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Slike, ki jih v galeriji ni so na voljo pod določenimi pogoji. €

taqle mamo…

leska (grm) Corylus avellana

Leska je za nas gošavce ena od najuporabnejših – takorekoč svetih -  rastlin in je naš najpogostejši grm, tak, da je močne rasti in razvejan. Ima široke, usnjate liste, ki so premenjalni, kratkopecljati, okroglosrčasti in na koncu priostreni. Na rastlini rastejo moški in ženski cvetovi, iz oplojenih se poleti razvijejo okusni plodovi – lešniki. Cveti od februarja do aprila, preden se razvijejo listi. Rastlina je dvospolna in enodomna, moški cvetovi so viseče mačice, polne rumenega cvetnega prahu, ženski pa sestavljajo popek,obdan z luskolisti. Je pionirska rastlina in do 5 m visok grm.

Raste na skoraj povsod, kjer raste grmovje, na senčnih in sončnih pobočjih, gmajnah, listnatih in mešani gozdovih od nižine do montanskega pasu.  Leska s svojim odpadlim listjem izboljšuje gozdna tla. Njeni popki so pomembna hrana za rastlinojedo divjad pozimi. Leska je razširjena po vsej Evropi, Britanskem otočju in S. Afriki.

leska (listi) Corylus avellana

Lesko se večinoma povezuje z njenimi plodovi - lešniki, ki so prehransko gledano eno od močnejših živil, saj so bogati z olji, beljakovinami, vitamini in minerali; nabiramo jih jeseni. Vendar pa je koristna cela, njen les lahko uporabimo za izdelavo česarkoli (s precej omejenim rokom trajnja) od zasilnih bivališč, prek palic za pečenje, puščic in kopij pa do zobotrebcev. Lahko pa z njim tudi lepo podkurimo – čeprav ima precej nizko kurilno vrednost.

leska (puščice, nabodala, ražniji, kopja, palice...) Corylus avellana

Seveda pa je leska tudi zdravilna – pa ne samo v obliki leskove masti. Sveži leskovi listi zaustavljajo drisko – takorekoč na licu mesta. Pater Simon Ašič priporoča, da liste v primeru driske pojemo surove, najbolje na kosu kruha, ve pa tudi, da so zdravilne tudi mačice in lubje. Mačice so koristne proti gripi in pljučnici, ker povzročajo potenje, čaj iz listov in lubja pa zdravi golenske razjede, hemeroide in ustavlja drisko – če nas ta preseneti v naravi lahko pojemo kar surove liste (deluje – prisežem na lastna čreva).

Mladi čemaž - Allium Ursinum

Znanstvena klasifikacija

Kraljestvo:    Plantae
(nerazvrščeno):    Angiosperms
(nerazvrščeno):    Monocots
Order:    Asparagales
Družina:    Alliaceae
Rod:    Allium (česen)
Vrsta:    A. ursinum

Znanstveno (latinsko) ime:

Allium ursinum

Cvetoči čemaž- Allium Ursinum

Opis: rastlina z ozko čebulico, listi široko suličasti, z izrazitim pecljem, večinoma parni, pritlični. Pliski navidezni kobul, brez zarodnih čebulic, s čisto belimi 8-10 mm velikimi cvetovi.

Cvetoči čemaž:

Cvetoči čemaž - Allium Ursinum

Lahko ga tudi  sejemo ali sadimo na vrtu, saj občutljiv na vrsto zemlje, pa potrebuje vlago in senco.

Užitna je vsa rastlina: suličasti listi (posebno pred cvetenjem), popki, cvetovi, plodovi in podolgovata čebulica. Liste nabiramo od trenutka, ko se prikažejo pa do cvetenja, čebulice pa poleti in pozimi (če vemo, kje se nahajajo). Čemaža ne sušimo, saj izgubi svoje učinkovine.

Uporabljamo surovega ali kuhanega bodisi kot začimbo namesto česna bodisi kot zelenjavo, vendar pri uporabi surovega ne gre pretiravati – še posebej pri tistih, ki imajo občutljivejši spodnji del. Z narezanimi listi ali cvetovi lahko začinimo juhe, omake, solate in druge jedi. Cvetovi imajo močnejši okus. S kuhanjem se okus po česnu precej porazgubi. Iz njega pripravljamo juhe, omake, različne nadeve, namaze, in še marsikaj.

polje čemaža

Poleg svojih nespornih kulinaričnih kvalitet pa je čemaž nadvse zdravilen (še posebej proti visokemu pritisku, strnjevanju krvi, astmi). Iz njega izdelujejo zdravila (zato ga bojo najbrž kmalu prepovedali). Pater Simon Ašič v Priročniku za nabiranje zdravilni rastlin (stran 26) pravi, da se čemaž nadvse obnese za spomladansko zdravljenje (konec koncev tudi medvedi z njim preganjajo zajedalce, ki so si jih nabrali čez zimo), njegov sok pa je koristen za celjenje ran, ki se nerade celijo.

OPOZORILO!
Čemažu sta na videz podobni dve zelo strupeni rastlini, ki ponavadi rasteta na podobnih mestih:

1. jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki ima skoraj enake suličaste liste in pogosto raste skupaj z njim (vendar ne diši po  česnu). Ločimo ga po nekoliko temnejši barvi (nezanesljiv znak), listih, ki rastejo navpično in skupaj v rozeti, po žlebastih steblih, medtem ko ima čemaž robata stebla in trdo, dobro vidno žilo v sredini listov, kar zlahka otipamo.

Na sliki spodaj se vidi bistvena razlika:

jesenski podlesek - Colchicum autumnale (listi so skupaj)

Listi se pri jesenskem podlesku držijo skupaj in rastejo iz enega gomolja (po strokovnjaško se reče, da rastejo iz rozete), medtem, ko ima pri čemažu vsak list tudi precej dolg pecelj svojo čebulico – kot se vidi na zadnji sliki spodaj, kjer je cela rastlina čemaža s čebulico vred.

(Prav v tem trenutku so po radiju povedali, da so letos že zdravili 4 paciente, ki so nabrali jesenske podleske, 1 bolnica pa je žal umrla)

2. Druga strupena rastlina, ki je podobna čemažu je šmarnica (Convallaria majalis), ki ima dva lista, ki se ločujeta od okroglega stebla v zgornjem delu rastline (in ne diši po  česnu). Zanesljivo pa ju ločijo cvetovi. Šmarnica se razraste šele maja, medtem ko požene čemaž marca ali v topli zimi že februarja.

Šmarnice – tik pred cvetenjem:

Šmarnice malo pred cvetenjem

(slike lepe)

Največji problem je v tem, da nabiralci nabirajo čemaž v šopih, pri tem pa lahko utrgajo še kako drugo strupeno rastlino, ki raste skupaj s čemažem.

Moj prvi nasvet je, da se pri nabiranju čemaža zanašajte na vonj (z roko nekoliko zmečkajte list) – če ne diši po česnu ali če diši drugače, potem to ni čemaž, če niste 100% prepričani, potem to ni čemaž. Drugi nasvet je: ne bodite grabežljivci; raje si vzemite čas in uživajte v nabiranju najlepših listkov – tisti so tudi najboljši pa še smeti ni potrebno prebirati.

Allium Ursinum - čemaž

Čemaž od blizu – tik pred cvetenjem  (lepo so že vidni cvetni popki – vidi se tudi, da je vsak list na svojem peclju – lahko sta dva na čebulico):

cemaz od blizu - s popki

Cela rastlina s čebulico vred (pred dobrim mesecem):

čemaž cela rastlina s čebulico

Trobentica - Primula vulgaris

Znanstvena klasifikacija:
Kraljestvo:    Plantae (rastline)
Deblo:    Magnoliophyta (semenke)
Razred:    Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red:    Ericales (vresovci)
Družina:    Primulaceae (jegličevke)
Rod:    Primula
Vrsta:    P. vulgaris

Znanstveno (latinsko) ime:
Primula vulgaris

Kot sem že omenil, je trobentica prvakinja tudi v tem, da je prva, ki je užitna (jemo lahko predvsem cvetove), premore pa tudi določene zdravilne lastnosti. Pater Simon Ašič (Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin stran 139) pravi, da čaj iz svežih poparjenih cvetov zdravi vse vrst katarjev in  odpravlja zimsko navlako iz telesa, lajša kašelj ter nadomešča vitamin C. Preprečuje ali vsaj blaži pljučnico, čisti kri, ledvice sečila in odvajala. Zdravi tudi protin in revmo, ki ju z daljšim pitjem prežene. Krepčilno deluje na živce in srce, blaži migreno in živčni glavobol, zmanjša živčno dregetanje udov in se obnese pri nespečnosti.

Med cvetenjem, ki traja od konca januarja pa do maja, nabiramo cvetje (sušiti ga moramo na hitro), korenine pa kopljemo marca in aprila (očiščene korenine naberemo na nitke in jih sušimo na zračnem senčnem mestu).

Sezone trobentic torej letos še ni konec…

…pa neč drgač

Teloh

Trobentice

Trobentica

Pomladanski žafran (ne to niso podleski – obstaja bistvena razlika, o kateri bomo še pisali):

Pomladanski žafrani (večbarvno)

Mačice:

Mačice

Brez zvončkov itak ne gre (zvončki in troentice, mačice vijolice):

Zvončki

Namesto vijolic pa naj bo navadni jeternik:

Navadni jeternik

Še galerija zadev:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Cesta v starih Žireh ob štirih zjutraj:

Takole je bilo videti stanje v sarih žireh ob štirih zjutraj

V tem času se je vse skupaj že dodobra odteklo. Za koliko se je znižal vodostaj Sore, se lepo vidi pod mostom v stare Žiri, kjer se je v teh dneh pričenjala nekakšna obnova:

Razgled pod starožirovskim mostom - voda je segala približno do višine jaška na drugi strani

Za dober meter in pol pa je v tem času upadla tudi Račeva:

Račeva - največji pritok Sore v centru Žirov

Pravzaprav je porečje Sore v Žireh lepo regulirano – tisti, ki pravijo, da preveč se očitno krepko motijo, čeprav se je na nekaterih mestih zlila čez, je večinoma zdržala. Večino hiš je zalilo predvsem v kletne prostore in predvsem zaradi raznih pritokov, ki so še vedno preecej neurejeni.

narasli pritoki razni (na dilah in stebrih kozolca je viden najvišji nivo)

Lahko rečem samo, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli, če bodo padavine enako močne kot danes zjutraj ali če  bi se še dodatno okrepile, se nam lahko zgodi kaj takšnega videli tudi v barvah:

Poplave v Žireh leta 1926

Če je verjeti ljudem, naj bi bile tokrat v Žireh najhujše poplave po 84 letih…

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

1234►

Za skupinsko sliko se nas je zbralo približno toliko:

Vse skupaj je je bilo videti takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

1234...171819►

In še nekaj video utrinkov:

Muzičarji:

Taoranžni menda

Pa še nočna tekma s sodi:

A sploh kdove, kdo je zmagau?