Gošavstvo

kanja

Vse je enkrat prvič – tudi to, da gre človek na lov s fotoaparatom in če si fotografi radi rečejo, da so lovci na trenutke, potem je njihova divjačina prav vse – Don Juan bi se zasmejal in pokimal: pravi lovec lovi vse, kar beži.

Je pa vseeno nekaj popolnoma drugega, če poskušaš ujeti samo neko kompozicijo,  tihožitje, rastlino, ali pa je tvoj plen tako živo bitje, ki beži. Takrat se v človeku prebudi prvobitni lovski nagon in rokica se lahko kaj hitro zatrese.

Vsekakor pa ima tak foto lov vsaj eno prednost – da lahko enega in istega zajca ujameš večkrat…

Za resen lov sem bil vsekakor precej pozen, saj sem se odpravil šele malo pred osmo – zadeva je bila mišljena bolj v smislu testiranja opreme, vse se je začelo z nekim detlom, saj se mi je v stilu pravega foto gverilca zdelo, da so morda ptice tisti pravi objekt, na katerem bi lahko lahko uril svoje foto veščine: so dovolj plašne, tako da predstavljajo določen izziv pa še lepe so.

Prvo kanjo sem zagledal precej hitro, nato pa se mi je ena od njih nastavila neposredno na doseg roke (z lokom in puščico v roki bi jo z lahkoto spravil ob kakšno pero):

kanja

Na koncu pa so so mi v oči skočili še štrleči zajčji uhlji tako, da sem lahko v stilu Vinetuja izkoristil še veščino zalezovanja in (foto)ujel zajca, ki bi lahko razveselil celo družino:

zajec

Skratka z lovom je tako, kot je učil don Juan: nepredvidljivost in osredotočenost na vse sta ključni. In seveda neslišnost ter nevidnost. Za lovca je dovolj, da pozna svoj plen…

Na lov sem se podal s Canonom PowerShot SX20, ki sem ga nekoliko nadgradil (CHDK – Canon Hack Development Kit), tako da mi omogoča tudi surove posnetke in še nekaj drugih dobrot…

Celoten lov je bil videti približno takole:

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

123►

4 odzivov na “Foto (u)lov”