Gošavstvo

Ena od velikih skrivnosti našega bednega, hkrati pa tudi potencialno prečudovitega časa je to, da je mišljenje lahko užitek. Tukaj predstavljam nekaj zamisli, ki vam lahko pomagajo vzpostaviti svojo osebno in lastno teorijo. Vzpostavljanje svoje lastne teorije je revolucionarni užitek, užitek vzpostavljanja svoje teorije revolucije. Lastna teorija je teorija dogodivščin, ki je tako erotična in zabavna kot pristna revolucija.

Izgradnja svoje osebne teorije je destruktivno-konstruktivni užitek, saj s tem gradimo teorijo prakse za destruktivno-konstruktivno preobrazbo  družbe in sebe.

Odtujitev, ki jo lahko občutimo, je rezultat tujega razmišljanja, ki so ga v našem imenu postorili ideologi sedanjih in preteklih časov, vendar pa nas kljub temu lahko vodi do iskanja ugodne negacije te odtujitve: do mišljenja s svojo glavo – to je do svobode užitka, da mislimo in se odločamo po svoje.

Lastna teorija je telo kritične misli, ki jo vzpostavite za svojo osebno uporabo. Vzpostavljate svojo teorijo in jo uporabljate, kadar analizirate, zakaj je življenje takšno, kot je, zakaj je svet takšen, kot je. Pri čemer sta »mišljenje« in »čutenje« neločljiva, saj misel prihaja od subjektivnega, čustvenega izkustva. Svojo teorijo gradite vedno, kadar razvijate teorijo prakse – teorijo, kako v svojem življenju doseči to, kar hočete.

Teorija bo lahko praktična teorija – teorija revolucionarne prakse – ali pa ne bo nič, samo žakelj idej, kontemplativna interpretacija sveta. Domena idej pa ni nič drugega kot čakalnica v večnosti neuresničenih želja.

Tisti, ki predpostavljajo – ponavadi nezavedno – nezmožnost uresničenja svojih življenjskih želja, se nehajo boriti zase in se na koncu borijo za ideal ali smoter, torej za iluzijo lastne dejavnosti ali lastne prakse. Drugi, ki vedo, da je to zgolj pristajanje na odtujitev, pa se bodo zavedali, da so vse ideje in smotri samo ideologije.

II

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot subjekt v svojem odnosu s svetom.

Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da vam dajejo občutek smisla za vaše odrekanje, trpljenje in podrejanje.

Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah buržoaznega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček.

Različne veje leninizma so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto v delovanju sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje…

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo subjektivnost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

III

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

* Kako se počutim?
* Ali uživam?
* Kakšno je moje življenje?
* Ali dobivam, kar hočem?
* Zakaj ne?
* Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

IV

To vzpostavljanje lastne teorije, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah.

Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni subjektiviteti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je prepihna mirna točka v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem.

Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika, napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok.

Patetični reki vam, skupaj z drugimi dogmami posvetne religije preživetja ponujajo pomirjevala kot: »Ne moreš vedno dobiti vsega, kar hočeš,« »Življenje ima svoje vzpone in padce,«. »Zdravi razum« je samo nesmisel skupne odtujitve. Navadnim ljudem pa se tako odreka pristno življenje in prodaja njegov nadomestek.

Nihilisti nenehno čutijo nujo po uničenju sistema, ki jih uničuje vsak dan. Ne morejo nadaljevati z življenjem tako, kot živijo, njihov um je ves v ognju. Zato kmalu spoznajo, da morajo priti do koherentnega niza taktik, s katerimi bodo lahko praktično učinkovali na svet.

V primeru, da se nihilist ne zave zgodovinske možnosti za preobrazbo sveta,  se bo njegov subjektivni bes udejanjil v določeno vlogo: postane lahko samomorilec, serijski morilec, poulični vandal, neo-dadaist, profesionalni duševni bolnik – vse to v iskanju nadomestila za življenje mrtvega časa.

Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

V

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje.

Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Kolektivno samouresničenje je revolucionarni projekt. Je kolektivni prevzem celovitosti narave in družbenih odnosov in njihova preobrazba glede na ozaveščeno željo. Pristna terapija je spreminjanje posameznikovega življenja s spreminjanjem narave družbenega življenja; če hočemo doseči prave posledice, mora terapija nujno biti tudi družbena. Družbena terapija (zdravljenje družbe) in individualna terapija (zdravljenje posameznika) sta namreč zvezani skupaj: druga brez druge ne moreta, saj je vsaka nujni del druge.

Na primer: v tej famozni družbi se od nas pričakuje, da potlačimo čustva in igramo vlogo, čemer se reče »igranje vloge v družbi.« (zelo razkrivajoča fraza!) Posamezniki si nadenejo značajski oklep – železno srajco igrane vloge, ki je neposredno povezana s koncem družbene vloge, katero igramo.

VI

Misliti subjektivno pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej Predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij.

Lep primer takšne materialne povezanosti vsega je, skodelica kave, ki jo hočem vzeti iz avtomata. Najprej je tu skodelica kave sama, ki vključuje delavce na plantaži kave, delavce na plantaži sladkorja in delavce v rafineriji, delavce v mlinu in tako naprej. Potem imamo delavce, ki so naredili različne dele avtomata in jih sestavili. Potem imamo rudarje, ki so izkopali železovo rudo in boksid, delavce, ki so železo stalili v jeklo, delavce, ki so načrpali nafto in jo rafinerirali. Potem še vse delavce, ki so te osnovne surovine in dele vozili čez tri kontinente in dva oceana. Potem vse uradnike, carinike in policaje, mimo katerih je blago potovalo, pa tajnice in telekomovce, elektromafijaše ter delavce, ki skrbijo za komunikacijo in logistiko vsega skupaj. In končno imamo še vse delavce, ki proizvajajo vse druge stvari potrebne za preživetje prej naštetih. To mi daje neposredno materialno razmerje z več milijoni ljudi – pravzaprav z brezmejno večino svetovne populacije. Oni ustvarjajo moje življenje, jaz pa pomagam ustvarjati njihova življenja. V takšni luči vse delne skupinske identitete in posamezni interesi zbledijo v nepomembnost.

Predstavljajte si potencialno obogatitev posameznikovega življenja, ki je trenutno zaklenjena v frustrirani ustvarjalnosti vseh teh milijonov delavcev, katere zadržujejo zastarele in izčrpljujoče metode produkcije, zadušenih z odtujitvijo, ujetih v noro racionalnost akumulacije kapitala. Na tem lahko mestu začenjamo odkrivati resnično družbeno identiteto: v ljudeh po vsem svetu, ki se borijo, da bi dobili nazaj svoja življenja, tukaj lahko najdemo tudi nas same.

Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire (na primer: Central Electricity Generating Board, je predstavil svoj jedrski program s sloganom: “Nuclear Age or Stone Age”. Družba CEGB bi rada, da verjamemo, da sta to edini dve alternativi – imamo iluzijo izbire, vendar pa vse dokler oni nadzorujejo izbire, ki naj bi jih mi dojemali kot nam dostopne, nadzorujejo tudi izid). Kamena doba  pa se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Novi moralisti radi pripovedujejo vsem na bogatem »Zahodu«, kako se »bodo morali žrtvovati,« kako oni »izkoriščajo sestradane otroke Tretjega sveta.« Izbira, ki nam je dana, je izbira med širokosrčnim altruizmom ali ozkosrčnim individualizmom. (Dobrodelni denar tako prihaja od našega občutka krivde, v zameno za ta denar si kupimo mir in občutek, da smo nekaj storili.) Res je, da z življenjem na bogatem »Zahodu« izkoriščamo reveže tretjega sveta – vendar ne osebno, ne namenoma. Lahko naredimo določene spremembe v naših življenjih, bojkotiramo, se žrtvujemo, vendar pa so učinki tega povsem nepomembni. Šele, ko se zavemo tega lažnega konflikta, lahko spoznamo, da smo kot posamezniki v tem globalnem družbenem sistemu, ravno tako vpeti v našo globalno vlogo izkoriščevalcev, kot so drugi v njihovi globalni vlogi vpeti kot izkoriščani. Vsekakor imamo vsi neko vlogo v družbi, vendar pa zelo malo ali celo nič moči, da bi lahko karkoli ukrenili glede tega. Zato zavračamo lažno izbiro »žrtvovanja ali sebičnosti« in pozivamo k uničenju globalnega družbenega sistema, ki nam s svojim obstojem vsiljuje to odločitev. To ni neko šušmarjenje s tem sistemom, neko ponujanje znaka žrtve kot »malo manjša sebičnost.« Dobrodelneži in reformatorji nikoli ne pridejo izven območja lažne odločitve.

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

VII

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo.

Cinizem pa je reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

VIII

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa lastne teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost.

Ta sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Če se nenehno zavedamo, kako hočemo živeti, lahko za vzpostavljanje svoje lastne teorije kritično prilagajamo karkoli: ideologije, kulturne kritike, socialne študije, mistike, religije in tako naprej. Vso to šaro starega sveta lahko tisti, ki jo želijo reciklirati in rekonstruirati, uporabijo kot zelo koristen material.

IX

Narava moderne družbe, njena globalna in kapitalistična enotnost, nam kaže nujnost izdelovanja naše lastne teorije – vse obsegajoče kritike. S tem mislimo tako kritiko vseh geografskih območij, kjer obstajajo različne oblike družbeno ekonomskega gospostva (to je tako v kapitalizmu »svobodnega« sveta ali državnega kapitalizma »vzhoda«), kot tudi kritiko vseh odtujitev (seksualna revščina, vsiljeno preživetje, urbanizem . . .). Z drugimi besedami, kritika celovitosti dnevnega obstoja vsepovsod, kritika s stališča celovitosti posameznikovih želja.

Proti temu projektu so vsi politiki in birokrati, pridigarji in guruji, urbanisti in policaji, reformatorji in militaristi, centralni komiteji in cenzorji, menedžerji in sindikalisti, šovinistični in feministični ideologi, psiho-sociologi in konzervativni kapitalisti, ki si prizadevajo, da bi posameznikove želje podredili »skupnemu dobremu«, katero jih je, po njihovem zatrjevanju, postavilo kot njegove predstavnike. Vsi ti predstavljajo sile starega sveta, vsi šefi, duhovniki in nizkotneži, ki lahko kaj izgubijo, če bodo ljudje igro ponovne prisvojitve svojih umov razširili na igro prisvojitve svojih življenj.

Revolucionarna teorija in revolucionarna ideologija sta sovražnici – in obe se zavedata tega.

X

Do sedaj bi moralo postati očitno, da samo-demistifikacija in vzpostavljanje naše lastne revolucionarne teorije ne izkoreninita naše odtujitve: »svet« (kapital in Predstava) gre naprej in se vsak dan reproducira vedno znova in znova.

Čeprav se tukaj govori predvsem o vzpostavljanju lastne teorije, nikoli ni bilo mišljeno, da bi revolucionarna teorija lahko obstajala ločena od revolucionarne prakse. Zato, da bi lahko bila dosledna in učinkovita pri rekonstrukciji sveta, mora praksa iskati svojo teorijo, teorija pa se mora uresničiti v praksi. To revolucinarno pričakovanje razrešitve odtujitve in transformacija družbenih odnosov zahtevata, da posameznikova teorija ni nič drugega, kot teorija prakse, tega kar počnemo in tega kako živimo. Drugače bo teorija degenerirala v impotentno kontemplacijo sveta in posledično v ideologijo preživetja. Postala bo projektirana umska megla, statično telo reificirane misli, intelektualnega oklepa, ki deluje kot branik med dnevnim svetom in posameznikom samim. V primeru, ko revolucionarna praksa ni praksa revolucionarne teorije pa degenerira v altruistični militarizem ali »revolucionarno« dejavnost kot posameznikovo družbeno dolžnost.

Za koherentno teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherenčna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

(se nadaljuje)