Ekipa (pričakujočih) izbranih pred Koširjevo domačijo:

Ekipa gošavska pred vrati kmetije pri Koširjevih (foto Mauh)

Zemljevid poti skupaj z reliefom (kliknite za povečavo):

Zemljevid poti

Dolžina poti znaša 38 kilometrov, čas pohoda pa je ocenjen na 10 ur. Skupna premerjena višinska razlika je okrog 2500 metrov od tega približno 1500 metrov navzgor.

Zbirno mesto in začetek poti je bil na kmetiji Košir na Pasjni ravni, kjer so pobirali prijavnino (10€), za kar je vsak nov uedleženec dobil zemljevid poti, izkaznico in bon. V prijavnino pa so bile vštete tudi skoraj neomejene količine čaja, ki jih je lahko vsak popil ob poti, kjer so ga stregli.

SCL na snegu - Snih Ciu lit: pogosto videni prizor ob stezi (foto Mauh)

Po štartu je najprej sledil blag dvig nato pa precej strm spust v Zminec, od koder smo se nato začeli dvigovati proti Breznici pod Ljubnikom (kar se mene tiče, najbolj naporen del poti – kar lahko v največji meri pripišem kar samemu sebi in svoji neuhojenosti: duh je močan, le meso je šibko), kjer je sledil prvi postanek s čajem. Od tu pa smo se začeli spuščati v naslednjo dolino na čaj v Praprotno in nato še čez Selško Soro in v Ševlje, od tam pa je sledil  najbrž najbolj strm vzpon na Zabrekve, kjer smo se spet lahko podkrepili s čajem in se spraševali, kdaj bomo končno v Dražgošah, kamor smo nato prispeli čez kakšno dobro uro in pol. Po devetih urah oddrsavanja, podrsavanja in spodrsavanja po sneženi utrjeni gazi, ki jo je pred teboj utrjevalo par sto takšnih in drugačnih čevljev pa je celo pogled na asfalt lahko razveseljujoča zadeva.

V Dražgošah smo se preoblekli, pogledali bojne rane (žulj na sredincu leve noge in na mezincu desne – krivdo nosim sam, ker sem bil preveč len, da bi ob primernem času obul dodatne suhe nogavice in ker sem se odločil za lahke čevlje, za katere sem vedel, da bodo najkasneje v štirih urah premočili) in poštemplali, nato pa stopili v vrsto za pasulj, ki se ga lahko opiše kar z besedo vrhunsko. Vsi novopečeni pohodniki pa smo dobili tudi bronasto spominsko značko.

Pohod je vsekakor zanimivo doživetje, na katero pa se je dobro čim bolje pripraviti (vsaj psihično pa tudi fizična plat ni ravno zanemarljiva). Pohvaliti moram tudi organizatorje pohoda iz Planinskega društva Škofja Loka, ki so nas ves čas zalagali s čajem in vodniško skrbeli, da ne bi preveč zašli (tako kot vojska). Imam pa močan občutek, da bo naslednjih nekaj dni vzpon po stopnicah navzgor precej večji izziv, kot je običajno…