Oblike rezil z ostrinami – rdeča barva označuje ostrino

Tukaj podajam osnovne oblike rezil noža v njihovi najbolj prvobitni izvedbi. Poimenovanja posameznih delov rezila, o katerih je govora tukaj, so pojasnjena v tem prispevku.

Na sliki so prikazane osnovne oblike rezil z označenimi ostrinami – rdeča barva označuje ostrino, ostrine na hrbtnem delu konice so lahko samo okrasne oziroma lažne ostrine, ki niso naostrene.

(1)»Navadno rezilo« ima zakrivljeno ostrino in ravno hrbtišče. Hrbet rezila, ki ni oster, omogoča uporabniku, da uporablja prste za usmerjanje sile, hkrati pa je zaradi njega nož težji in močnejši glede na njegovo velikost. Nenabrušen hrbet pa omogoča tudi nekatere druge načine uporabe. Krivina ostrine osredotoča silo na manjši površini in olajša rezanje. Ta oblika omogoča tako dobro sekanje kot tudi rezanje. To je med enoreznimi tudi najboljša oblikami za zabadanje, saj rezilo dela zarezo tako, da lahko celotna širina noža gre skoznjo, ne da bi hrbtišče moralo na stran potiskati dodaten material tako kot pri rezilu s padajočo konico (3) ali ovčji nogi (5).

(2) Zakrivljeno rezilo oziroma rezilo z zakrivljeno, privzdignjeno konico. Nož s tako obliko rezila ima hrbet, ki se zakrivi navzgor, kar lažjim nožem omogoča, da imajo na svojem rezilu daljšo ostrino in tako tudi obsežnejše rezalno področje. Konica noža se pri tej obliki rezila nahaja nad hrbtom noža. Takšen nož je primernejši za rezanje in zarezovanje. Rezila z zakrivljeno oziroma dvignjeno konico ponujajo večje rezalno območje ali trebuh in so pogosta pri nožih za odiranje.

(3) Rezilo s padajočo konico – padajoča konica rezila ima izbočeno (konveksno) krivino hrbta proti konici. Hrbtni del ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko tudi naostrena. Obnaša se podobno kot »prirezana konica« (8), vendar ima močnejšo konico, ki je manj primerna za prebadanje. Včasih ima lahko na hrbtu lažno oziroma okrasno ostrino.

Rezilo s padajočo konico

(4) Rezilo z odrezano konico (včasih so jih uporabljali predvsem za skopljenje živali), ima enojno večinoma ravno ostrino, ki se močno zakrivi navzgor pri konici, kjer je na kratko in topo prirezano. Z ukrivljenim koncem noža, ki se bolj približa navpični osi rezila kot pri ostalih oblikah rezil in mu manjka konice, se zmanjša možnost prebadanja, zato so ti noži primerni za odiranje.

(5) »Ovčja noga« ima ravno ostrino in ravno hrbtišče, ki se na koncu izbočeno zakrivi proti ostrini. Zagotavlja največ nadzora, saj ima ravno hrbtišče, ki ga mogoče držati s prsti. Ta oblika je zelo močna pri pritiskanju od hrbta proti konici ter ostrini in za rezanje ter rezljanje povsod, kjer je potrebno veliko pritiska. Ravna ostrina pa omogoča tudi najlažje brušenje, saj je zaradi nje pri brušenju lažje ohranjati enak kot ostrine glede na brusilni kamen. Ovčja noga zgleda kot ovčje kopito. Največ so jih uporabljali mornarji saj je ta oblika konice preprečevala nenamerno prebadanje med zibanjem ladje.

kljunasto rezilo

(6) Kljunasto rezilo – kljunasta oblika rezila, ki ji v anglosaksonskem svetu popularno pravijo »Wharncliffe« (obliko tega rezila se zmotno pripisuje Earlu Wharncliffškemu – čeprav spada med tradicionalne oblike, ki so z nami že od nekdaj – Saksoni in Vikingi so mu rekli seax ), ima podoben profil in lastnosti kot ovčja noga (5), le da se krivina hrbta prične bližje ročaju in je bolj postopna. To rezilo je precej bolj trdno kot ostala rezila primerljive velikosti. Na sliki je lepo vidna tudi lažna oziroma okrasna ostrina.

(7) Krempljasto oziroma srpasto rezilo, ima obliko pol srpa ali kremplja z ostrino, ki je vbočena proti hrbtu, kar poveča dolžino ostrine. Konica rezila pa se ponavadi nahaja nižje ali pa v isti višini kot peta rezila. Te oblike rezila so zelo trdne in primerne za rezljanje, slovijo pa tudi po tem, da zelo dobro ohranjajo ostrino.

rezilo s prirezano konico

(8) Prirezano rezilo – rezilo s prirezano konico, je podobne oblike kot navadno  rezilo (1) z ravno »prirezanim« (kot na sliki) ali konkavno (vboklo) oblikovanim hrbtiščem zato, da postane konica tanjša in bolj ostra. Prirezan del hrbta ima lahko lažno oziroma okrasno ostrino, ki je lahko nabrušena na sekundarno ostrino (Bowie). Ostra konica je uporabna kot šilo ali za rezanje na težko dostopnih mestih. Če je lažni rob nabrušen, se poveča učinkovitost noža pri prebadanju.

(9) Kamasu Kissaki (več pogosto tudi »amerikanizirani tanto«), je Japonska oblika rezil, ki se je nehala uporabljati v 15. stoletju. Je nekoliko dletasta konica, ki je debelejša proti konici (in je blizu hrbtišču) in zato med najmočnejšimi. Na prvi pogled se zdi podobna vsem konicam japonskih mečev in nožev, vendar pa tanto uporablja navadno obliko rezila. Kamasu Kissaki je pogosto raven, lahko pa je tudi nežno ukrivljen. Konica je pravzaprav sekundarna ostrina na koncu rezila s celotnim kotom med 60 in 80 stopinj. Nekatere različice imajo lahko hrbtišče nagnjeno proti konici in na kratki razdalji od konice tudi nabrušeno.

suličasta oziroma listnata oblika rezila - bodalo

(10) Listnato rezilo – rezilo v obliki lista ali suličasto rezilo je simetrično izbočeno (konveksno) priostreno rezilo s konico, ki je na sredini središčne linije dolžine rezila. Suličasto rezilo ima lahko nabrušeno samo eno stran (ali pa ima lažno ostrino), lahko ima nabrušeno samo del druge ostrine ali pa je nabrušeno dvorezno – in postane bodalo.

(11) Klinasto rezilo je simetrično, zelo koničasto, dvorezno rezilo. Njegova dolga ostra konica zagotavlja dobro prebadanje, vendar pa se lahko hitreje zlomi. To je osnovna oblika vseh bodal in nas spremlja že od pradavnine.

Ulu - tradicionalni inuitski ženski nož

Ulu – inuitski tradicionalni ženski nož (dobesedno pomeni ulu »ženski nož«) je ponavadi naostren del kroga lahko pa imajo tudi skoraj ravna rezila. To rezilo nima konice, ročaj pa je nameščen zadaj na sredini hrbta in je najmočnejša oblika noža. Je večnamenski nož, ki se uporablja za odiranje in čiščenje, rezanje, pripravo hrane in gradnjo iglujev. Polkrožna različica se pojavlja tudi drugje in se imenuje »glavati nož«, njegova zlobnejša koničasta različica pa je potisno bodalo.

To so torej najbolj osnovne, grobe, temeljne oblike rezil, iz katerih lahko dobimo nekatere bolj sestavljene oblike rezil nožev, kot je, na primer, nepalski kukri:

kukri

Za kukri lahko rečemo, da ima rezilo s padajočo konico, ki je hkrati tudi krempljasto rezilo, če gledamo zgolj njegov prednji del pa bi lahko rekli da ima suličasto rezilo. Celotni prednji del  ostrin pa deluje kot kljunasto rezilo. Pravzaprav je veliko nožev, ki imajo rezila, ki med seboj kombinirajo več različnih oblik.

zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Med filozofi bi se lahko našli tudi takšni, ki pravijo, da je najboljši nož samo ideal, kateremu se lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približamo, vendar ga nikoli ne moremo doseči in zato tudi ne moremo najti dokončnega odgovora na vprašanje, kakšen je najboljši nož. Gošavski odgovor  je precej bolj jasen in nedvoumen:

Najboljši je tisti nož, ki ga imaš pri roki, ko ga potrebuješ.

in

Najboljši nož je najbolj oster nož.

Takšno je bistvo najboljšega noža v dveh stavkih. Skoraj vse ostale lastnosti so lahko popolnoma poljubne. Zelo dober nož je lahko premalo oster ali celo top, nikoli pa ne more biti preveč oster.

Ko izbiramo nož v trgovini naj bi bilo torej prvo vprašanje, ali bom lahko ta nož imel poleg sebe, ko ga bom potreboval; znotraj tega seveda pade vprašanje cene, če je nož predrag se ponosnemu lastniku zelo hitro zgodi, da ga pospravi v predal namesto, da bi ga uporabljal. Vprašanje zajema tudi velikost, če je nož prevelik, se kaj hitro zgodi, da ga kje odložimo ali pa da ostane v nahrbtniku, ozroma ga niti ne smemo imeti pri sebi.

Naslednje vprašanje glede najboljšega noža zadeva namen – kaj bomo z nožem počeli: rezali hrano, rezljali, odpirali konzerve, hodili v hribe, nabirali gobe, mesarili in tako dalje. To vprašanje zajema tudi večnamenskost, ki je lepo zajeta pri raznih kombiniranih žepnih nožih in seveda vprašanje ali naj bo nož preklopen ali iz enega kosa. Preklopni noži so ponavadi bolj primerni za nošnjo žepu in nam lahko ponujajo tudi več funkcij (razna dodatna rezila, žagice, odpirači…) – od tod tudi ime “žepni nož”, ostali noži pa nam načeloma ponujajo boljšo varnost pri delu, večjo trdnost, daljše rezilo in ponavadi tudi lažjo dostopnost in uporabo rezila. Pri preklopnih oziroma žepnih nožih se ponavadi daje premalo poudarka na varnost – najpomembnejši element, takoj za rezilom, je zapora, ki preprečuje, da bi se nam rezilo noža med rezanjem zaprlo in nas poškodovalo; naslednje pomembno vprašanje pa je, ali je nož mogoče odpreti samo z eno roko – kar je z večjimi ali manjšimi težavami izvedljivo skoraj vedno.

Glede na to, da je nož podaljšek roke pa se ponavadi premalo pozornosti posveča predvsem ročaju noža, od katerega je v največji meri odvisna tako varnost rezanja, kot tudi splošno izkustvo in občutek pri delu z nožem. Pri preklopnikih smo tukaj v veliki meri precej bolj omejeni, saj se posamezni modeli razlikujejo, načeloma pa velja, da je večji ročaj (in večji nož) bolj varen in da so varnejši noži s sprednjim ščitnikom, ki preprečuje, da bi nam ročaj med prijemom zdrsnil vse do rezila. Prav tako so tudi boljši in varnejši tisti noži, ki imajo ročaj obložen z materialom, ki ne drsi, kot so (nelakiran) les, usnje ali guma. Naslednja pomebna stvar pa je še to, kako je rezilo spojeno z ročajem; tu se moramo ozirati predvsem na trdnost spoja, neprekosljivi pri tem pa so seveda tisti noži, ki imajo rezilo in ročaj narejena iz enega samega kosa jekla (kamen, kost in keramika so sicer zanimivi, vendar pa zaradi svoje krhkosti absolutno nekonkurenčni jeklu).

Kako lahko človek pride do najboljšega noža je torej sedaj popolnoma jasno: tako, da ga vtakne v žep ali za pas. Kako do najbolj ostrega pa bom še poskusil odgovoriti v prihodnosti…

švicarski nož kamene dobe

Noži nas delajo bolj človeške. Izum noža je omogočil naši vrsti, da spreminja naravo in s tem tudi dela moralne izbire tako nujne kot sploh možne. Rezati ali ne rezati, to je bistveno vprašanje. Nož nas postavlja pred dilemo, ki je osrednja naši človečnosti. Nož je tisto jabolko z drevesa spoznanja in vsak udarec kamna na kamen je še en ugriz.

Pred dvema milijonoma in pol, ko so bili izumljeni prvi noži, sploh še nismo imeli čela, naši možgani so bili iste velikosti kot pri enoletnem dojenčku, naši nohti (bolj kremplji) so bili dolgi in trdni in so bili na koncu prsta tako trdni kot manjša debla. Naše čeljusti so bile močne in so lahko skupaj s trdnimi zdravimi zobmi rezale in drobile. Znanstveniki nas opisujejo kot zgodnje hominide. Nismo še imeli daru govora, čeprav smo lahko izražali pomenske zvoke na podoben način kot to še danes počno bolj družabne živali.

Tukaj je približna genetska časovnica:

• Pred približno 4.5 milijoni let se pojavijo prvi hominidi (avstralopitek); palčki – ne preveč brihtni.
• Pred približno 2.5 milijonoma let se pojavi rod homo (»homo habilis« – »spretni ali sposobni človek« se pojavi pred 2 milijonoma). Danes smo mi njegovi edini predstavniki.
• Pred približno 1.9 milijona let se pojavi homo erectus (»pokončni človek«). Visok, vitek, zelo pokončen človečnjak, ki pridobiva lobanjsko kapaciteto.
• Pred približno 0.8 milijona let se pojavi arhaični homo sapiens, ki zelo hitro razvija svojo možgansko skorjo.
• Pred približno 0.3 milijona let se pojavi homo neandertalis
• Pred približno 0.1 milijona let se pojavi homo sapiens. To smo mi, vendar se najbrž ne bi prepoznali.

Časovnica izdelovanja orodij in tehnoloških dosežkov:

• Pred približno 2.5 milijonoma je človečnjak naredil grobo samo z ene strani obdelan nož (kamniti in koščeni okruški).
• Pred približno 1.9 milijonoma let je človečnjak naredil preprosto dvostransko kamnito rezilo simetrično obdelano po obeh straneh.
• Pred približno 1.7 milijona let je človečnjak naredil pestnjak – ročno sekiro: obdelan kamen brez kakršnegakoli ročaja, ki ima je pri bazi odebeljen in zašiljen proti koncu – pestnjak »švicarski vojaški nož kamene dobe«, je najdlje uporabljano orodje v človeški zgodovini.
• Pred približno pol milijona let so človečnjaki začeli uporabljati ogenj.
• Pred približno 250 tisoč leti je človečnjak naredil sestavljeno sekiro iz pripravljenih obdelanih delov.
• Pred približno 50 tisoč leti je človečnjak naredil prva specializirana kamnita orodja.

Če pogledamo ti časovnici skupaj z »Zgodovino gošavstva« nam kar nekako pade v oči, da so pred dvema milijonoma in pol so narejena prva rezila, hkrati pa se pojavi tudi rod homo. Ali je lahko to naključje? Prav tako pa je videti, da se je z nastankom prvih kompleksnejših rezil in sekir povečal naš doseg.

Nož ima posebno mesto tako v naših življenjih, kot v naši duševnosti. Je veliko več kot zgolj orodje, nekateri poznamo občutje primarnega, ko primemo v roke dober nož – kar vsekakor ni noben empiričen dokaz česarkoli, vendar pa je pomenljivo občutja nečesa kar mnogi začutimo, česar nekako ne moremo ubesediti: to je ta primarna povezava med nožem in samim bistvom naše človečnosti ter naše vrste.

Rezilo pa je še vedno temelj vse naše tehnologije. Tudi elektrika nastane s pomočjo strojev, ki jih brez rezil pravzaprav ne bi mogli izdelati. Čeprav živimo v razrezanem svetu, včasih pozabljamo na vse, kar smo dolžni temu skromnemu orodju – dokler ga ne nosimo in ugotovimo, kako zares je uporaben oziroma, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko ga potrebujemo pa ga nimamo pri sebi. Če bi se celotna naša civilizacija in tehnologija sesula v prah, bi to preprosto ročno orodje še naprej opravljalo svoje delo in nam dajalo iste prednosti pri obdelovanju surovih materialov kot že vse od začetkov naših časov.