zgradba in deli noža, rezila in ročaja

Zgradba rezila:

Ostrina – je nabrušeni ostri, rezalni del rezila, ki se razteza od konice do pete noža, oziroma – odvisno od izdelave in vrste noža – do podnožja rezila ali ščitnika.

Hrbet – hrbet je vrhnji del rezila noža nasproti ostrine.

Konica – je tisti del noža, kjer se združita ostrina in hrbet rezila. Konica se uporablja za zabadanje in prebadanje.

Vrh rezila – je prednji del noža, ki vključuje konico noža. Vrh se uporablja pri nadrobnem in natančnem rezanju in odiranju.

Trebuh – izbočeni del ostrine.

Peta – je zadnji del ostrine pred podnožjem nasproti konice.

Ricasso / podnožje rezila – je tisti del rezila med rezilom in ročajem, kjer ni ostrine.

Hrbtišče noža, je celotni zadnji del noža skupaj z ročajem in hrbtom rezila.

Zgradba ročaja:

Utrjevalo – je spona, okov, obrobek ipd, ki spaja rezilo noža z ročajem. Utrjevalo skrbi za ravnotežje noža in pomaga pri zaščiti roke pred stikom z rezilom noža.

Ščitnik - je del ročaja, ki ščiti prste pred stikom z rezilom.

Držajni konec – je del neoster del rezila, ki se razteza v ročaj noža. To je površina, prek katere je ročaj pritrjen na rezilo.

Obloga – je del noža, iz katere je narejen ročaj. Obloge so pogosto iz lesa ali sintetičnih materialov.

Zakovice – so kovinski mozniki, s katerimi so obloge pritrjene na držajni konec.

Kopito / zadek – je konec ročaja noža.

Ročajni glavič – zaključni zadnji del ročaja.

Tukaj so našteti in zaznamovani predvsem glavni deli, pri čemer obstajajo tudi določene terminološke težave, saj lahko več besed označuje isti del (glavič, ročajni glavič, zadek, kopito) ali pa ista beseda označuje različne stvari, na primer rezilo primarno označuje del, ki reže, ali pa samo oster rob rezila – ostrino rezila.

Med filozofi bi se lahko našli tudi takšni, ki pravijo, da je najboljši nož samo ideal, kateremu se lahko v vsakem trenutku bolj ali manj približamo, vendar ga nikoli ne moremo doseči in zato tudi ne moremo najti dokončnega odgovora na vprašanje, kakšen je najboljši nož. Gošavski odgovor  je precej bolj jasen in nedvoumen:

Najboljši je tisti nož, ki ga imaš pri roki, ko ga potrebuješ.

in

Najboljši nož je najbolj oster nož.

Takšno je bistvo najboljšega noža v dveh stavkih. Skoraj vse ostale lastnosti so lahko popolnoma poljubne. Zelo dober nož je lahko premalo oster ali celo top, nikoli pa ne more biti preveč oster.

Ko izbiramo nož v trgovini naj bi bilo torej prvo vprašanje, ali bom lahko ta nož imel poleg sebe, ko ga bom potreboval; znotraj tega seveda pade vprašanje cene, če je nož predrag se ponosnemu lastniku zelo hitro zgodi, da ga pospravi v predal namesto, da bi ga uporabljal. Vprašanje zajema tudi velikost, če je nož prevelik, se kaj hitro zgodi, da ga kje odložimo ali pa da ostane v nahrbtniku, ozroma ga niti ne smemo imeti pri sebi.

Naslednje vprašanje glede najboljšega noža zadeva namen – kaj bomo z nožem počeli: rezali hrano, rezljali, odpirali konzerve, hodili v hribe, nabirali gobe, mesarili in tako dalje. To vprašanje zajema tudi večnamenskost, ki je lepo zajeta pri raznih kombiniranih žepnih nožih in seveda vprašanje ali naj bo nož preklopen ali iz enega kosa. Preklopni noži so ponavadi bolj primerni za nošnjo žepu in nam lahko ponujajo tudi več funkcij (razna dodatna rezila, žagice, odpirači…) – od tod tudi ime “žepni nož”, ostali noži pa nam načeloma ponujajo boljšo varnost pri delu, večjo trdnost, daljše rezilo in ponavadi tudi lažjo dostopnost in uporabo rezila. Pri preklopnih oziroma žepnih nožih se ponavadi daje premalo poudarka na varnost – najpomembnejši element, takoj za rezilom, je zapora, ki preprečuje, da bi se nam rezilo noža med rezanjem zaprlo in nas poškodovalo; naslednje pomembno vprašanje pa je, ali je nož mogoče odpreti samo z eno roko – kar je z večjimi ali manjšimi težavami izvedljivo skoraj vedno.

Glede na to, da je nož podaljšek roke pa se ponavadi premalo pozornosti posveča predvsem ročaju noža, od katerega je v največji meri odvisna tako varnost rezanja, kot tudi splošno izkustvo in občutek pri delu z nožem. Pri preklopnikih smo tukaj v veliki meri precej bolj omejeni, saj se posamezni modeli razlikujejo, načeloma pa velja, da je večji ročaj (in večji nož) bolj varen in da so varnejši noži s sprednjim ščitnikom, ki preprečuje, da bi nam ročaj med prijemom zdrsnil vse do rezila. Prav tako so tudi boljši in varnejši tisti noži, ki imajo ročaj obložen z materialom, ki ne drsi, kot so (nelakiran) les, usnje ali guma. Naslednja pomebna stvar pa je še to, kako je rezilo spojeno z ročajem; tu se moramo ozirati predvsem na trdnost spoja, neprekosljivi pri tem pa so seveda tisti noži, ki imajo rezilo in ročaj narejena iz enega samega kosa jekla (kamen, kost in keramika so sicer zanimivi, vendar pa zaradi svoje krhkosti absolutno nekonkurenčni jeklu).

Kako lahko človek pride do najboljšega noža je torej sedaj popolnoma jasno: tako, da ga vtakne v žep ali za pas. Kako do najbolj ostrega pa bom še poskusil odgovoriti v prihodnosti…

švicarski nož kamene dobe

Noži nas delajo bolj človeške. Izum noža je omogočil naši vrsti, da spreminja naravo in s tem tudi dela moralne izbire tako nujne kot sploh možne. Rezati ali ne rezati, to je bistveno vprašanje. Nož nas postavlja pred dilemo, ki je osrednja naši človečnosti. Nož je tisto jabolko z drevesa spoznanja in vsak udarec kamna na kamen je še en ugriz.

Pred dvema milijonoma in pol, ko so bili izumljeni prvi noži, sploh še nismo imeli čela, naši možgani so bili iste velikosti kot pri enoletnem dojenčku, naši nohti (bolj kremplji) so bili dolgi in trdni in so bili na koncu prsta tako trdni kot manjša debla. Naše čeljusti so bile močne in so lahko skupaj s trdnimi zdravimi zobmi rezale in drobile. Znanstveniki nas opisujejo kot zgodnje hominide. Nismo še imeli daru govora, čeprav smo lahko izražali pomenske zvoke na podoben način kot to še danes počno bolj družabne živali.

Tukaj je približna genetska časovnica:

• Pred približno 4.5 milijoni let se pojavijo prvi hominidi (avstralopitek); palčki – ne preveč brihtni.
• Pred približno 2.5 milijonoma let se pojavi rod homo (»homo habilis« – »spretni ali sposobni človek« se pojavi pred 2 milijonoma). Danes smo mi njegovi edini predstavniki.
• Pred približno 1.9 milijona let se pojavi homo erectus (»pokončni človek«). Visok, vitek, zelo pokončen človečnjak, ki pridobiva lobanjsko kapaciteto.
• Pred približno 0.8 milijona let se pojavi arhaični homo sapiens, ki zelo hitro razvija svojo možgansko skorjo.
• Pred približno 0.3 milijona let se pojavi homo neandertalis
• Pred približno 0.1 milijona let se pojavi homo sapiens. To smo mi, vendar se najbrž ne bi prepoznali.

Časovnica izdelovanja orodij in tehnoloških dosežkov:

• Pred približno 2.5 milijonoma je človečnjak naredil grobo samo z ene strani obdelan nož (kamniti in koščeni okruški).
• Pred približno 1.9 milijonoma let je človečnjak naredil preprosto dvostransko kamnito rezilo simetrično obdelano po obeh straneh.
• Pred približno 1.7 milijona let je človečnjak naredil pestnjak – ročno sekiro: obdelan kamen brez kakršnegakoli ročaja, ki ima je pri bazi odebeljen in zašiljen proti koncu – pestnjak »švicarski vojaški nož kamene dobe«, je najdlje uporabljano orodje v človeški zgodovini.
• Pred približno pol milijona let so človečnjaki začeli uporabljati ogenj.
• Pred približno 250 tisoč leti je človečnjak naredil sestavljeno sekiro iz pripravljenih obdelanih delov.
• Pred približno 50 tisoč leti je človečnjak naredil prva specializirana kamnita orodja.

Če pogledamo ti časovnici skupaj z »Zgodovino gošavstva« nam kar nekako pade v oči, da so pred dvema milijonoma in pol so narejena prva rezila, hkrati pa se pojavi tudi rod homo. Ali je lahko to naključje? Prav tako pa je videti, da se je z nastankom prvih kompleksnejših rezil in sekir povečal naš doseg.

Nož ima posebno mesto tako v naših življenjih, kot v naši duševnosti. Je veliko več kot zgolj orodje, nekateri poznamo občutje primarnega, ko primemo v roke dober nož – kar vsekakor ni noben empiričen dokaz česarkoli, vendar pa je pomenljivo občutja nečesa kar mnogi začutimo, česar nekako ne moremo ubesediti: to je ta primarna povezava med nožem in samim bistvom naše človečnosti ter naše vrste.

Rezilo pa je še vedno temelj vse naše tehnologije. Tudi elektrika nastane s pomočjo strojev, ki jih brez rezil pravzaprav ne bi mogli izdelati. Čeprav živimo v razrezanem svetu, včasih pozabljamo na vse, kar smo dolžni temu skromnemu orodju – dokler ga ne nosimo in ugotovimo, kako zares je uporaben oziroma, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko ga potrebujemo pa ga nimamo pri sebi. Če bi se celotna naša civilizacija in tehnologija sesula v prah, bi to preprosto ročno orodje še naprej opravljalo svoje delo in nam dajalo iste prednosti pri obdelovanju surovih materialov kot že vse od začetkov naših časov.