Ja Mati Narava je resnično ženska, katero je mogoče užitek obiskovati, če pa z njo živiš za stalno (ja kdo pa ne?), pridejo trenutki, ko je najbolje, da si čim dlje od nje (nekaj podobnega je še z eno žensko, kateri je ime Elektrika). Za vse tiste, ki živijo pod njeno absolutno vladavino je Narava kruta kraljica, ki brez posebnega obžalovanja obsoja svoje podanike na kar najbolj krute in nagravžne oblike mučenja in smrti. Živeti od milosti Narave pomeni, da moramo opustiti vse predstave o milosti polnih zlatih letih in mirni smrti v spanju. Narava ima drugačna pota – nekoliko manj mirna in nekoliko bolj boleča. Ta mati daje prednost odiranju in trganju medtem, ko meso še brca in kriči – nič kaj toplo in prijetno. Veliko njenih otrok umre na mnoge slikovite načine vključno z dehidracijo, podhladitvijo, počasnim stradanjem do smrti in boleznijo. V naravi zlomljena noga ponavadi pomeni počasno smrt od lakote – če prej ne pride mimo kakšna lačna zver, kar sem omenil že zgoraj. Večina Naravinih »malih čudežev« pa nikoli ne doseže svoje zrelosti; ja ti lepi mali otroški puhki so predvsem hitre malice za ostale.

Ljudje v današnjih časih s preveliko lahkoto pozabljamo na to resnico o naravi kljub temu, da nam slike o njeni velikanski premoči dobesedno dnevno polnijo novice. Živimo v svetu varnosti in udobja – takem v svetu, kjer neposredne nevarnosti za našo dobrobit niso le navidezno odstranjene, temveč so celo prepovedane z zakoni. Zato se vse prehitro zgodi, da vidimo okrog sebe samo še lepoto, pozabljamo pa na vse nevarnosti in od narave neločljivo krutost, ki pravzaprav poganja ta sistem.

Pozabili smo, kako slaba gostiteljica je lahko Mati Narava, saj obstaja še zelo malo družb, ki bi zares živele od njene popolne milosti. Ta peščica, ki še vedno živi tako, ponavadi gleda na svoje 40 letnike kot na plemenske starešine, 60 in več letniki pa so resnična redkost. Iz ne vem točno kakšnih razlogov se nekaterim dozdeva, da je potrebno takšne kulture romantizicirati do skrajnosti, vendar pa ne razumem, zakaj se nihče od takšnih pridigarjev vrnitve k naravi ne pridruži tem plemenom (tudi Rousseau se ni vrnil k naravi – kar je bilo za njega precej simptomatično – napisal je tudi knjigo o vzgoji, svoje otroke pa je poslal v sirotišnico…). Precej zanimiva dihotomija je, da bi ravno takšni romantičarsko-foteljski ekologi in klicalci vrnitve nazaj k naravi, bili prvi, ki bi izumrli pod njenimi pravili.